Lirična poezija prikazuje destilirano resničnost, je zapisal Aldous Huxley. Toda ob branju pesmi Marzanne Kielar nas spreletava drugačen občutek: občutek, da je poezija sok, iztisnjen iz vse resničnosti s tisto človeško izkušnjo, ki gre »do konca«, do »najbolj resnične« resničnosti, in nastaja pod visokimi pritiski na samem robu obstoja. Tam, kjer je vse res. S preciznim očesom hladnega opazovalca narisan svet, sveža, haptično nazorna govorica, pretkana z jasnimi, a presenetljivimi podobami: pravkar odprt list neimenovane rastline, mravlja, nenavadna sonca ogromnih severnih pokrajin, mogočne geološke strukture in v njih človek, dva človeka, »organski primesi, uklenjeni v ledu« ... In še zabrisani trenutki vsakdanjosti, ljubezenske bližine: besede, bose v poletni travi, neizgovorljiva bližina, misli, gole, za zmeraj izgubljene v prostranstvih permafrosta ... A resničnost je resnična in vsa tu samo zaradi človeka, tudi ko se zdi, da ga ni, takrat še najbolj: takrat je namreč tu kot uganka vsega; uganka, ki govori v prvi osebi in ve, da je resnično življenje vaja iz neobstoja. (Brane Senegačnik)

Marzanna Bogumiła Kielar je v poljski poeziji samosvoj glas in se je že vse od prvega literarnega nastopa izrazito razlikovala od pesniških vrstnikov, po literarnem listu, ki je izhajal od leta 1987 in v katerem so se v devetdesetih letih uveljavljali mladi pesniki in pisatelji, pogosto poimenovani kar generacija Bruliona . Vse od prve zbirke sodi v sam vrh sodobne poljske poezije. Njen opus ne pozna nihanj, saj so bile že njene prve pesmi literarno zreli izdelki, temveč je kakovostno izenačen, brez zdrsov. Slovenski izbor pesmi Marzanne Bogumiłe Kielar obsega obsežen izbor iz zbirk Sacra converzacione, Materia Prima in Monodija  ter celotno zbirko  Navigacije. 

Vaje iz neobstoja 

O prvi dami poljske poezije
V debatni kavarni knjižnega sejma Senegačnik in Unukova o poeziji pesnice Kielarjeve.