Knjižica je nastala na podlagi Ratzingerjevih postnih pridig v münchenski stolnici leta 1981, v katerih se je potrudil bistvene poudarke nauka o stvarjenju in padcu predstaviti v splošno razumljivi obliki. V kasnejši izdaji je bil dodan še esej Posledice vere v stvarjenje, ki poudarja sovpadanje stvarjenja in krščanske vere v odrešenje: »Samo če stvarjenje in odrešenje pojmujemo skupaj in živimo vero v njeni celoti, je stvarjenje opravičeno in človek resničen, se pravi odrešen«.

Odlomek iz knjige:

Stvarnikovo naročilo človeku pomeni, naj neguje svet kot Božje stvarstvo, v ritmu in logiki stvarjenja. Smisel naročila je opisan v naslednjem poglavju Prve Mojzesove knjige (2,15). Vabi nas torej, da prisluhnemo govorici stvarstva samega. Pomeni, da stvarstvo privedemo do tega, česar je zmožno in k čemur je poklicano. Ne pomeni, da stvarstvo obračamo proti njemu. Svetopisemsko verovanje predvsem vključuje naročilo, naj se človek ne zapira sam vase; vedno mora vedeti, da biva v velikem telesu zgodovine, ki naj končno postane Kristusovo telo. Preteklost, sedanjost in prihodnost se morajo srečevati in prešinjati v vsakem človeškem življenju. Šele naš čas se je odločil za tisti mučni narcizem, ki se odreka preteklosti in prihodnosti ter hoče edinole svojo sedanjost. Toda zdaj se moramo pa res vprašati: kako je prišlo do zgrešenega pojmovanja o delu in vladanju, ki nas danes vse ogroža? Prvi preblisk novega mišljenja se kaže v renesansi pri Galileju, ko v tem smislu pove: če narava ne odgovarja prostovoljno na naša vprašanja in ne razkriva svojih skrivnosti, jo bomo dali na natezalnico in v mučnem zasliševanju izsilili iz nje odgovore, ki jih noče dati prostovoljno. Konstrukcija orodij naravoslovja je zanj nekakšna priprava teh mučilnih sredstev, s katerimi si človek kot absolutni gospodar vzame odgovore, ki jih hoče od tega obtoženca. Konkretno in zgodovinsko učinkovito podobo si je novo mišljenje seveda privzelo šele pozneje, v polnosti pri Karlu Marxu. On je človeku rekel, naj ne sprašuje več po svojem izvoru, po svojem poreklu. To naj bi bilo nesmiselno vprašanje. S tem hoče odriniti tisto vprašanje, od kod je svet in kako je zasnovan, o čemer smo govorili v začetku: kajti stvarstvo je v svojem notrajnem razumu najmočnejše in najbolj nepreslišno sporočilo o Stvarniku, od katerega se nikdar ne moremo emancipirati, osamosvojiti. Ker na vprašanje o stvarjenju navsezadnje sploh ne moremo odgovoriti drugače kakor z Duhom Stvarnikom, že vprašanje samo razglasijo za nesmiselno. Pravijo, da ustvarjeno stvarstvo nima nobene veljave.