Kako doseči trajno srečo? Kako obvladati »obrt« vsakdanjega žitja, da jo spremenimo v umetnost življenja?

V tej knjigi Alessandro d’Avenia, priljubljeni italijanski pisec knjig za mladostnike in učitelj, poskuša najti odgovor na to bistveno vprašanje. Za sogovornika si je izbral Giacoma Leopardija, enega največjih italijanskih in svetovnih pesnikov, sodobnika našega Prešerna.

Izbira je presenetljiva, Leopardi namreč velja za pojem pesimizma in bivanjske otožnosti: bil je telesno bolan, bil je grbavec, rojen v plemiški družini, ki ga je intelektualno sicer spodbujala, čustveno pa je v njej hiral. »Usoda« mu je odrekla vse, česar si je najbolj želel – želel pa si je predvsem ljubezni.

D’Avenia nam skozi »pisma« svojemu ljubemu Giacomu predstavi objektivne razloge za Leopardijevo nesrečo, vendar iz njegovih pesmi razbira, kako ji je pesnik vendarle kljuboval do zadnjega diha.

Trajna sreča, nam govori D’Avenia, je le tista, »ki iz srca svoje je kali pognala«.