RAZPRODANA!

Verjetno je edinstven primer v zgodovini katoliške Cerkve, da ista oseba najprej kot kardinal pripravi knjigo in jo potem kot papež razglasi. To se je zgodilo s Katekizmom Katoliške Cerkve – Kompendijem, ki ga je pripravil kardinal Joseph Ratzinger in uvod podpisal 20. marca 2005. Čez dober teden je umrl papež Janez Pavel II., ki mu je delo naročil, in ga je kot Benedikt XVI. razglasil z motu proprijem, ki ga je podpisal 28. junija 2005.

Kompendij posveča liturgičnemu petju in glasbi le čl. 239; vendar v njem odmeva Ratzingerjevo mišljenje o tem vprašanju: »Ker sta petje in glasba tesno povezana z bogoslužnim dejanjem, je treba paziti na naslednje pogoje: besedila, ki naj zajemajo zlasti iz Svetega pisma in bogoslužnih virov, se morajo skladati s katoliškim naukom; molitev naj pride lepo do izraza; glasba naj bo kvalitetna; občestvo naj bo udeleženo; upoštevati je treba kulturno bogastvo Božjega ljudstva; opravilo naj ima sveto in slovesno naravo.«

Te misli odmevajo v razpravi kardinala Josepha Ratzingerja – papeža Benedikta XVI. Verjetno še noben papež ni imel takega osebnega in teološkega odnosa do cerkvene glasbe kot ravno Benedikt XVI. Ostala dva »glasbena« papeža (oba svetnika!) sta daleč za njim: Gregor Veliki je glasbi posodil le ime, Pij X. pa ni imel večje glasbene izobrazbe. Kmalu po izvolitvi za papeža je sam povedal, da po kosilu rad zaigra kakšno sonato, najraje Mozartovo. To je v skladu z nemško meščansko vzgojo, ki vključuje dobro igranje na vsaj eno glasbilo. Pa ne samo to. V družini je glasbeni talent prisoten; njegov brat Georg je bil 30 let regens chori v regensburški stolnici. Na drugi strani pa kar zadeva teologijo, verjetno še nihče ni tako globoko pisal kot Joseph Ratzinger. Takšne teologije cerkvene glasbe smo bili vajeni samo pri evangeličanski teologiji. Iz tega razloga sem kot urednik Cerkvenega glasbenika objavil prevode štirih Ratzingerjevih teoloških razprav o cerkveni glasbi, in sicer kar kmalu po nemškem izidu, leta 1981, 1983, 1986 in 1995.

V tesni povezanosti s cerkveno glasbo je liturgični jezik, nekdaj latinščina. Zato je kot prvi dodatek uvrščeno papeževo pismo o maši v latinščini.

Kot drugi dodatek so papeževi krajši nagovori o cerkveni glasbi ali pa o umetnosti sploh, ki so raztreseni po raznih dnevnikih.

Prepričan sem, da bo pričujoča knjiga papeža Benedikta XVI. doprinesla velik delež pri sestavljanju teologije glasbe tudi v slovenščini.