Tretja knjiga v zbirki Slovenski narodni buditelji izpod peresa Ivana Sivca prinaša črtice o življenju in delu prvega slovenskega pesnika Valentina Vodnika.

V tretji knjigi zbirke Slovenski narodni buditelji pisatelj Ivan Sivec obravnava še eno pomembno zgodovinsko ime iz vrst slovenskega duhovništva, razsvetljenca, jezikoslovca, časnikarja in zavednega rodoljuba Valentina Vodnika (1758–1819), ki velja tudi za prvega slovenskega pesnika. Roman, zgrajen iz biografskih črtic, temelji na dolgotrajnem in natančnem raziskovanju Vodnikovega življenja in dela, besedilo pa je prepleteno s številnimi citati njegovih zapisov in pesmi.

Tako se je ob branju čutil nagovorjenega duhovnik Martin Golob, tudi sam nekdanji bohinjski župnik in avtor spremne besede:

»Knjiga mi je izprašala vest. Ali kot Slovenec dovolj naredim za svoj narod? Kako redko si zastavimo to vprašanje. Verjamem, da nam bo Valentin Vodnik s pomočjo avtorja Ivana Sivca podal nekaj idej, kako biti dober brat ali sestra, ponosen na slovensko grudo, pridne roke, lepo besedo in tudi na našo slovensko kulturo.«

O avtorju:

Ivan Sivec, rojen 23. maja 1949 v Mostah pri Komendi, je najbolj plodovit in že poldrugo desetletje vedno med prvimi tremi najbolj branimi slovenskimi pisatelji. Po izobrazbi je diplomirani slovenist in magister etnoloških znanosti. Od leta 1972 živi in ustvarja v Mengšu. Sloven'c, tvoja zemlja je zdrava je njegova 181. knjiga.

Odlomek:

Človeku lahko drugi ljudje vzamejo marsikaj, ne morejo pa mu vzeti tistega, kar mu je dal Bog, kar je prinesel na svet, s čimer bo tudi umrl. To pa je talent. Vsak človek ima kakšen talent, a talent za pesnjenje je nekaj posebnega, drugačnega, nebeškega. Marsikaj lahko drug človek naredi namesto tebe, dobre pesmi pa ne more napisati namesto drugega nihče ali skorajda nihče. Vsak človek ima pač svoj pesniški svet in zato je nekaj posebnega, nenadomestljivega, tako rekoč vzvišenega.

Bolj ko je šel Vodnik proti petdesetemu letu, bolj se je zavedal, da v vseh pogledih ne bo mogel doseči vrha. V pesniškem pa ga je že in to bi bilo treba v nekem pogledu pokazati tudi vsem Kranjcem oziroma Slovencem.

Prav v tistem času, ko je premišljeval, da bi izdal svojo pesniško zbirko, je napisal pesem z naslovom Nemški in kranjski konj. Kot vsestranski ustvarjalec se je počutil kot konj, na katerega so drugi naložili veliko tovora. Povedano resnici na ljubo, mu tovor niti ni delal velikih težav. Bolj ga je bolelo, da je bila taka razlika med simboličnim nemškim in kranjskim konjem.