Lučkino pozorno opazovanje, radovednost in odprtost ob branju zgodbe Skrivnost za zlatimi vratci, ki jo je napisala Marija Krebelj, ilustrirala pa Maja Šubic, usmerja naš pogled k Jezusu in nam na izviren način pomaga vzpostaviti stik z našim skupnim prijateljem.


OCENE:

Z veseljem pozdravljam prihod knjižice Skrivnost za zlatimi vratci v roke otrok in katehetov pa tudi staršev v pastoralnem letu, ki ga v Cerkvi na Slovenskem s posebnim poudarkom posvečamo evharistični skrivnosti ob pripravi na slovenski evharistični kongres. Takšnega dogodka ni brez daljše in temeljite priprave. Vse generacije naj se primerno svojim letom poglobijo v to "skrivnost vere", v kateri sta skrivnostno prisotna smrt in vstajenje našega Gospoda. Tudi sveta maša in vsi predmeti ter elementi, ki so del liturgije, so potrebni naše pozornosti in globljega uvida v njihovo sporočanje, ki gre prek tega, kar vidijo telesne oči. In prav pri tem skrivnostnem odkrivanju sveta "onkraj" vidnih stvari je knjižica lahko v veliko pomoč. S prijetno zgodbico o poosebljeni večni lučki odkriva nekaj svetega dogajanja pri sveti maši in nevsiljivo uvaja v poznavaje svetega prostora v naših cerkvah. Hkrati pa kot stalno ozadje opisuje osebno zgodbo ministranta Petra, ki se ob svetem dogajanju in sveti Jezusovi bližini tudi sam ozdravlja in spreminja.

Vsem bralcem, gledalcem (saj so tudi ilustracije zelo zgovorne) in poslušalcem (če jim bodo zgodbico brali drugi) želim obilo notranjega okušanja, zdrave radovednosti, ki naj se nadaljuje s pogovorom s starši, kateheti, duhovniki ali prijatelji o še mnogih skrivnostih, ki jih sveto dogajanje svete maše še skriva v sebi.

Obema avtoricama čestitam ob prikupni knjižni izdaji njune stvaritve in jima želim še obilje ustvarjalnih navdihov!

Hvala tudi založbi Družina za izdajo tega "evharističnega pripomočka" za najmlajše v letu evharistije.

dr. Marjan Turnšek, škof ordinarij



Z drobno knjigo s skrivnostnim naslovom Skrivnost za zlatimi vratci sta nam avtorici Marija Krebelj (besedilo) in Maja Šubic (ilustracije) podarili svež in krepčilen zalogaj duhovne hrane. »Hrane« zato, ker zajemata iz tistega »predala«, v katerem nas čaka On, ki je »Kruh življenja«. Tukaj je za vsakega dovolj; tukaj se »na novo« srečajo z Najsvetejšim odrasli kristjani, mladi odkrijejo svojega zaupnega prijatelja, otroci končno nekoga, ki ima čas zanje. V Najsvetejšem – Jezusu Kristusu pod podobo kruha – prepoznamo Boga, ki nas čaka, njega, ki je tu že pred nami, da bi bil tukaj z nami in da bi šel v življenje z nami.

O njegovi navzočnosti nam pričuje »večna lučka«. Na tako živ in svež način nam avtorici predstavita vlogo te lučke, katero mimogrede spregledamo, da ji bomo odslej posvetili večjo pozornost, predvsem pa tistemu, čigar navzočnost izpričuje. Tako živahna je in tako iskrí od navzočnosti njenega novega prijatelja, kot bi se nahajala v središču vsega dogajanja. Tukaj ima vpogled in dostop do najglobljih skrivnosti.

Avtorici nam hočeta položiti na dušo, da moremo to, kar doživlja lučka na »pravljični« način, doživljati nadvse realno. Prav res, česa vsega se naučimo ob tej lučki! Skupaj z njo stopamo v šolo njene večje prijateljice in odkrivamo, kako pomembna je vloga »starejših« pri uvajanju »malih« v svet vere. Zavidamo tudi njeni učljivi radovednosti, ki ne ostane nepotešena, ampak prejema odgovore, ki presegajo vsa pričakovanja in vodijo v svet skrivnosti, ki je najprej svet čudenja. In za to je potrebna otroška duša! Najgloblji in v srce segajoči so odgovori, ki jih prejme pri svojem »sosedu« v nočnih pogovorih. Pri prebiranju besedila naenkrat ugotovimo, da nas svetilka vodi za roko v skrivnostno dogajanje in svet, katerega središče je Jezus. Tako kot lučki postajata tudi nam prostor in dogajanje domača. Cerkveni prostor je obljuden. Vsak predmet, vsako dogajanje, vsak človek ima svojo vlogo. In vsi skupaj sestavljajo živo skupnost, ki se je zbrala okrog ene mize in enega koščka kruha, ki je Odrešenik Jezus Kristus. Najbrž razumemo, da je prav maša tista, kateri posveti lučka posebno pozornost. Odkriva namreč, da se njen »skriti Prijatelj« z ljubeznijo sklanja k vsakemu verniku, tako da se to opaža tudi na njihovih obrazih. Da, cerkev je prostor srečanja s Prijateljem. Pri sveti maši ga smemo prejeti v svoje življenje pod podobo kruha, ob obisku stopimo z njim, ki nas čaka in vabi v prisrčen pogovor in na gostijo, pri kateri je On oltar, gostitelj in hrana obenem. Kdaj se mu bomo dovolj zahvalili in ga počastili za to neizmerno darežljivost?! Ali nam ne nudi lepe priložnosti evharistični Jezus v svoji »sveti osamljenosti«? Rečeno je: »Evharistično češčenje je liturgija srca.« Nadaljuje tisto, kar smo v evharistiji skupaj praznovali. Zavedamo se, da to, kar je bistveno, presega gledanje. Z motrenjem hostije vadimo nov pogled za resničnost našega življenja.

Skupaj z lučko odkrivamo tudi svetel svet svetnikov. Prav obhajilo je kruh, iz katerega rastejo svetniki in prav oni so preživeli največ časa pred tabernakljem. In prav zato spadajo v C(c)erkev, saj niso »leseni okras« cerkvenega prostora, ampak »živa upodobitev« Jezusa Kristusa v vsej svoji raznolikosti. Ob njih in skupaj z njimi moremo tudi mi iskati našo izvirno pot svetosti. Krista, ta nepogrešljivi vodič naši mali lučki, s še posebno ljubeznivostjo predstavi Marijo, Jezusovo mamo, katero je Jezus, ko je umiral, dal nam za mater.

Če je bil lučki ministrant Peter (pomenljivo: tudi »služba« in »bližina« človeka ne obvaruje pred skušnjavo zla) najbolj »moteče« bitje med vsemi, je v Jezusovi zahtevni šoli, v kateri ni manjkala tudi »rana« in s tem spoznanje bolečine, spoznala, da naj sodbo prepuščamo le Jezusu, ki je na križu vzel nase »greh sveta«. Tako je njegova sodba odpuščanje. In to prejemamo pri zakramentu svete spovedi. Lučki je kar zastal dih, ko sta Peter in župnik Andrej stopila iz spovednice. Sprememba je bila opazna!

Mnogo je razlogov, da na novo odkrijemo in se poglobimo v skrivnost Jezusove navzočnosti v tabernaklju. Naj navedem vsaj tri: v razdvojenem svetu je on trdna točka; v med seboj sprti družbi je neomajna vez; v razrvanem človeku je notranji mir.

Hvala Mariji Krebelj in Maji Šubic za iskrivo lučko, ob kateri bomo z veliko večjim veseljem odkrivali pot k oltarju in pred tabernakelj. Mogoče bomo tako tudi mi mogli postati skromne lučke drugim. Sicer pa ne vem, kdo bi se moral bolj razveseliti tega daru, otroci ali odrasli? Vsekakor se bodo razveselili vsi, ki so otroškega srca.

dr. Ciril Sorč, prof. na katedri za dogmatično teologijo na Teološki fakulteti



Avtorica knjižice Skrivnost za zlatimi vratci je znala vstopiti v največjo skrivnost evharistije z otroškim srcem, zreti z otroškimi očmi in razumeti z otroško dušo. Med branjem so mi odzvanjale Kristusove besede: »Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj« (Mr 10,15).

Naj bo knjižica dobrodošel pripomoček katehetom, da bodo v letu evharistične prenove in priprave na evharistični kongres, ga bomo obhajali v letu 2010, otroke še posebej pozorno vodili h Kristusu pod podobo kruha. Predvsem pa naj bo knjižica nekakšen 'družinski priročnik'.

Družina je mala Cerkev in če bo Kristus središče slovenskih družin, bo naš mali narod obstal. Berimo otrokom to zgodbo in pustimo, da tudi nas prevzame, morda tudi presune. Menim, da knjižica ni le odličen način, kako naj približamo skrivnost Jezusa v evharističnem kruhu otrokom, ampak ima izredno moč nagovoriti tudi odrasle, ki niso pozabili otroka v sebi. Starši, poslušajte ob branju razmišljanja svojih otrok in jih vzemite resno, kajti oni vam utegnejo odstreti mnoge tančice nejasnosti izpred Kristusovega obraza, saj ga zrejo v čistosti.

Cecilija Emeršič, asistentka pri katedri za liturgiko na Teološki fakulteti