Žalostna novica o smrti krušnega očeta Pa-Salta združi šest sester D’Apliese, ki se sestanejo na Atlantidi, njihovem družinskem domu. Tam vsaka prejme skrito sporočilo o svoji pravi družinski dediščini.

Skrivnosten namig najstarejšo izmed sester, lepo in samotarsko Majo, popelje na drugi konec sveta, do razpadajoče palače v Riu de Janeiru. Počasi prične sestavljati koščke družinske sage, ki se je začela pred osemdesetimi leti, v belle époque. Premožni oče želi omožiti lepo Izabelo Bonifacio v najvišje kroge stare brazilske aristokracije.

Toda kmalu nas zgodba ponese čez ocean, v boemski Pariz razposajenih dvajsetih let. V svojem ateljeju na Montmartru arhitekt Heitor da Silva Costa s pomočjo nadarjenega mladega pomočnika snuje kip Kristusa Odrešenika, ki ga bodo kmalu prepeljali v Brazilijo, da bo na vrhu gore Corcovado bdel nad mestom.

Ob veliki zgodovinski pripovedi se usodno prepletejo tudi življenjske poti in rodi se presunljiva ljubezenska zgodba ...

Kratek življenjepis avtorja:

Lucinda Riley se je rodila na Irskem in pri štiriindvajsetih napisala svoj prvi roman. Po tem, ko so knjigo Hiša orhidej predstavili v Bralnem klubu Richarda in Judy, je postala mednarodna knjižna uspešnica. Od takrat so po svetu prodali več kot tri milijone izvodov njenih del, ki so bila prevedena v več kot 37 jezikov.

Z možem in štirimi otroki je živela v Norfolku in na jugu Francije..

Odlomek iz knjige:

Tavala sem po hiši, saj sem vedela, da Elektre še vsaj nekaj ur ne bo, in se znašla na pragu Pa-Saltovega kabineta. Želela sem ga občutiti ob sebi, zato sem pritisnila na kljuko, a so bila vrata zaklenjena. 

To me je presenetilo in vznemirilo hkrati. Vse tiste dolge ure, ki jih je preživel v tej sobi, zakopan v delo, so bila vrata za nas, njegove hčerke, vedno odprta. Nikoli ni bil preveč zaposlen, da se mi ne bi prijazno nasmehnil in me povabil noter, ko sem plaho potrkala. Tako rada sem sedela v tem njegovem kotičku, kjer je vse odražalo njegovo bit. Čeprav je imel na mizi več računalnikov in je na steni visel velik zaslon, pripravljen na satelitske konferenčne klice, je moje oči vedno vleklo k osebnim zakladom, zloženim na police ob steni.

Šlo je za preproste predmete, za katere mi je povedal, da jih je zbral na svojih nenehnih potovanjih po celem svetu. Med njimi so bili umetelno izdelana miniatura Device Marije v zlatem okvirju, ki bi jo lahko spravila v svojo dlan, pa stare gosli, obrabljena usnjena mošnja in raztrgana knjiga angleškega pesnika, za katerega še nisem slišala. Reči niso bile kaj posebnega in kolikor vem, niso bile dragocene, le njemu so veliko pomenile.