Poezija Braneta Senegačnika, zapisana v tej in drugih njegovih zbirkah, nam predstavlja tisti svet, ki se dogaja na ravni človekovega (pesnikovega) hkratnega in vseobsegajočega dojemanja sveta, ki mu pravimo življenje. Njegova poezija je zvesta “slutnji skrivnostnega sveta, ki sta mu tukajšnjost in zdajšnjost prispodoba. Do sebe je stroga, do bralca pa zahtevna - kajti vzpela se je nad prepadne stene okamenele tišine in zasnežene ledenike molka. Izkrčila si je pot skozi pragozdove metaforične vsakdanjosti ... Senegačnikova beseda se ne ustavlja na mejah izgovorljivega: sega do zadnjih obrisov in odtisov predstavljivega. " Brati pesnika Senegačnika pomeni prisluhniti govoreči tišini, ki je molčeča glasba. Verzi so ustvarjalčeva čarovnija “ali pa niso nič”.