Diahronost in sinhronost pristnosti jezika in sveta se nam v Komeljevi poeziji razkrijeta kot sopomenki, kar izpričuje neukinljivo navzočnost večnih resnic med nami, ki obstajajo tudi neodvisno od našega zavedanja. Vse to pa v nekem pogledu opravičuje pogled literarnozgodovinske perspektive, ki naj Komeljevo knjigo umesti v dejanski kontekst sodobne slovenske poezije. Hiperproduktivna vročičnost in aktivistična zagrizenost namreč ne moreta prikriti dejstva, da se je sodobna slovenska poezija znašla v globoki formalnoestetski in vsebinski krizi, ki se po vsem sodeč kaže kot kriza njene izpovednosti. Ali z drugimi besedami: če odmislimo nekaj častnih izjem, poglavitni trend sodobne slovenske poezije zbuja vtis, da ne more izstopiti iz začaranega kroga tavtološkega izpovedovanja lastnega niča. Pri vsem tem pa sta bistvo in srž slovenskega nihilizma vsebovana že v samem izhodišču in nato še v izgradnji naše duhovne samopodobe. Ali z drugimi besedami: naš praizvor je skrit, tako da smo se tudi literarnozgodovinsko slejkoprej primorani znajti pred nevidnim. Ravno to pa je lahko tudi privilegiran položaj, kjer se pred ustvarjalnim genijem neke skupnosti razgrne absolutna svoboda ustvarjalnega deja, ki je taisti skupnosti vrojen. V mislih imamo nekakšno zunajčasno točko absolutnega preloma, ki z revitalizacijo podobotvorne dejavnosti ponovno odkrije mitotvorne elemente v zakladnici lastnega izročila in jih predela v skladu z duhovnozgodovinsko potrebo časa, v katerem se je znašla.