Gregor Papež pripoveduje zabavne, humorne zgodbe, take, ki so včasih videti neverjetne in nerealne, hkrati pa izpoveduje svoje misli, vprašanja, spoznanja, izkušnje, predsodke. Vnaša ezoteriko, ki se ji seveda upira, bojuje se proti skrajnemu feminizmu in feminizaciji človeštva. Pogosto med dialogi vnaša iskrene pesniške opise. 

Njegova proza ni klasična, tudi konvencionalna ne. Daleč je od bleščeče pripovedi kakega Borgesa, daleč od larpurlartizma. 

Šaljivo okolje je izgovor za globljo misel. Kdor je bral ali bere stripe, lahko najde v njegovih pripovedih sorodno sosledje. Nekje je Papež povedal, da je stripovska literatura sad delovnih in poštenih ljudi, pisatelj, pa če že ni bolnik, vztrajno išče materino priznanje. Seveda Papež ni naklonjen psihoanalitičnim in podobnim interpretacijam, razlage išče v pradavnini. Tako na primer, čeprav so guruji v ezoteriki po večini moški, se za duhovnost zanimajo pretežno ženske. In predpostavlja, da tam, kjer si je Eva drznila, je Adam našel poslovno priložnost. Še posebej v tem pogledu je Papež dober učenec Diogenove filozofije.