P. Pavle je pri svojem raziskovanju Lepote in Dobrote uporabil precej ne-moderno merilo – Božjo besedo. Ne svoje pameti in modrosti, ne različnih filozofskih, teoloških, literarnih študij, ampak besedo Boga.

Božja beseda pa je živa, odprta, ima neizmerno širino, zato se pogovori z njo lahko nikoli ne končajo. To avtor vedno znova izkuša, ob njegovem zgledu pa smo tudi bralci povabljeni v to veličastno božansko okolje. Ko se bomo v njem udomačili, se bodo tudi nam odprla usta in ušesa, bo stekel tudi naš pogovor z Besedo.

Vsem, ki bomo to zbirko razmišljanj/molitev jemali v roke, želim, da bi meditacije, sklenjene med prvo, v kateri pesnik čaka s ponižno prošnjo, da bi lahko zaslišal Tvojo besedo, in zadnjo, v kateri spet prosi: … samo zemlja za besedo bi rad bil – ne daj mi brez sadu oditi!, zares obrodile svoj sad – avtorju in njegovemu Navdihovalcu v hvaležen poklon, nam pa v duhovno obogatitev in rast. (urednica Mirjam Sterle)

O avtorju: 

Ko počasi odhaja leto, v katerem je p. Pavle Jakop (Frankolovo, 12. maj 1955) praznoval 40. obletnico mašništva (s svojim službovanjem je zaznamoval predvsem dve ljubljanski frančiškanski župniji, župnijo sv. Frančiška v Šiški in župnijo Marijinega oznanjenja v Centru), med nas prihaja naslednja zbirka njegovih meditacij. Predhodne zbirke (Zlati prah tlečega upanja, Kamni bivanja, Ostajam pri Tebi, Potapljanja) so nam ga približale kot pisca meditativnih skic, ki so tudi bralcu mogle biti izhodišče za lasten razmislek o življenju in vsem, kar ga izpolnjuje. Opozorile pa so tudi na njegov dar jasne in klene besede, na včasih presenetljivo metaforiko in svetopisemski slog.

Odlomek iz knjige:

Kdo sem jaz zate?

V nenehnem spraševanju in iskanju,

v nenehnem čudenju in verovanju,

nemalokrat z veseljem,

včasih tudi v razočaranju,

drugič celo v jezi,

kdaj pa kdaj s strahom,

kar večkrat z nestrpnostjo,

pa tudi z bolečino

te sprašujem:

me že poznaš,

mi še pripadaš,

še računaš z menoj,

še zmoreš ljubezen do mene?

V dolgih prebedenih nočeh,

v urah bolezni in dvomov,

v nevihtah čustev in misli,

v samotnih ozarah življenja

in v plesu na odrih radosti

te vedno znova sprašujem:

Kdo sem jaz zate?

Imam še dom v tvojem srcu,

je še klop zame v tvojem vrtu?

Samo ti si lahko odgovor!

Kjerkoli in kakorkoli –

samo da sem zate nekdo

in da je moja ljubezen tebi prepoznavna!