Ali angeli res obstajajo, kje prebivajo, ima res vsakdo svojega angela, ki ga varuje?

Angeli so slabo poznani, vendar kljub temu zelo priljubljeni. Število ljudi, ki se zanje zanimajo, nenehno narašča, vedno več je tistih, ki jih na novo ali globlje spoznavajo.

Sveto pismo je polno pričevanj o modrosti angelov. Z njimi je bogato tudi izročilo Cerkve. Angeli povezujejo nebesa z zemljo, božje in človeške zadeve. 

V tej knjigi boste izvedeli več o angelih, Božjih poslancih, ki so blizu Bogu in hkrati blizu človeku. Bog jih je ustvaril in obdaril s posebnimi sposobnostmi tudi zato, da bi ljudem pomagali priti do srečanja z Njim. 

Posebna pozornost je namenjena nadangelu Mihaelu, ki velja za angela pravice in sodbe, milosti in usmiljenja. Sveti Mihael ves čas skrbi za nas, prizadeva si, da se ne bi oddaljili od Boga, se prenehali duhovno bojevati in zapadli v obup ali duhovno lenobnost. Njegova skrb in pomoč pa sta lahko tudi neučinkoviti, če z njim nismo pripravljeni sodelovati.

Sveti Mihael želi biti naš vodnik in svetovalec, zagovornik in branilec v boju zoper zle duhove. 

Odlomek iz knjige:

Stvarnikovo naročilo človeku pomeni, naj neguje svet kot Božje stvarstvo, v ritmu in logiki stvarjenja. Smisel naročila je opisan v naslednjem poglavju Prve Mojzesove knjige (2,15). Vabi nas torej, da prisluhnemo govorici stvarstva samega. Pomeni, da stvarstvo privedemo do tega, česar je zmožno in k čemur je poklicano. Ne pomeni, da stvarstvo obračamo proti njemu. Svetopisemsko verovanje predvsem vključuje naročilo, naj se človek ne zapira sam vase; vedno mora vedeti, da biva v velikem telesu zgodovine, ki naj končno postane Kristusovo telo. Preteklost, sedanjost in prihodnost se morajo srečevati in prešinjati v vsakem človeškem življenju. Šele naš čas se je odločil za tisti mučni narcizem, ki se odreka preteklosti in prihodnosti ter hoče edinole svojo sedanjost. Toda zdaj se moramo pa res vprašati: kako je prišlo do zgrešenega pojmovanja o delu in vladanju, ki nas danes vse ogroža? Prvi preblisk novega mišljenja se kaže v renesansi pri Galileju, ko v tem smislu pove: če narava ne odgovarja prostovoljno na naša vprašanja in ne razkriva svojih skrivnosti, jo bomo dali na natezalnico in v mučnem zasliševanju izsilili iz nje odgovore, ki jih noče dati prostovoljno. Konstrukcija orodij naravoslovja je zanj nekakšna priprava teh mučilnih sredstev, s katerimi si človek kot absolutni gospodar vzame odgovore, ki jih hoče od tega obtoženca. Konkretno in zgodovinsko učinkovito podobo si je novo mišljenje seveda privzelo šele pozneje, v polnosti pri Karlu Marxu. On je človeku rekel, naj ne sprašuje več po svojem izvoru, po svojem poreklu. To naj bi bilo nesmiselno vprašanje. S tem hoče odriniti tisto vprašanje, od kod je svet in kako je zasnovan, o čemer smo govorili v začetku: kajti stvarstvo je v svojem notranjem razumu najmočnejše in najbolj nepreslišno sporočilo o Stvarniku, od katerega se nikdar ne moremo emancipirati, osamosvojiti. Ker na vprašanje o stvarjenju navsezadnje sploh ne moremo odgovoriti drugače kakor z Duhom Stvarnikom, že vprašanje samo razglasijo za nesmiselno. Pravijo, da ustvarjeno stvarstvo nima nobene veljave.