»Sveta Terezija Deteta Jezusa je že kmalu po svoji smrti začela nagovarjati velike množice ljudi in ker njeno sporočilo male poti ostaja aktualno tudi v današnjem času: v svetu, kjer so na prvem mestu storilnost, uspešnost, zunanji videz, kjer nas vse sili v neko tekmo za to, kdo bo boljši. Na robu pa ostajajo vsi, ki v ta merila ne sodijo. Vsi manj uspešni, počasnejši, nepomembni, mali, ubogi. In med take sebe prišteva tudi Terezija. Zato se v njenem sporočilu lahko prepozna vsak. Zato vsak lahko pride do nje brez strahu, da ne bi bil sprejet. V Tereziji lahko najdemo zavetje vsi, ki nas težijo povsem vsakdanje skrbi in stiske.« (s. Snežna Poljanšek)

O avtorju:

Sveta Terezija Deteta Jezusa ali sveta Terezija iz Lisieuxa, poznana tudi kot Mala Terezika ali Mala cvetka (1873–1897) je ena najbolj priljubljenih svetnic v katoliški Cerkvi, pa tudi širše. Rodila se je kot deveti otrok v Alençonu v Franciji. Pri petnajstih letih je vstopila v karmeličanski samostan v Lisieuxu, kjer je pri rosnih štiriindvajsetih letih zaradi hitro napredujoče bolezni umrla. Zapustila je avtobiografske spise z naslovom Povest duše (1997), ki so izšli posthumno. Tekom let pa je Terezija pisala tudi pisma, ki jih po izboru s. Snežne Poljanšek in s. Damjane Pintarič sedaj lahko beremo tudi v slovenščini. Prek njih vstopamo v Terezijin svet, poln bojev in preizkušenj, pa tudi veselja in duhovne rasti.

Odlomek:

Izsek iz pisma št. 101 Celini:

»Draga Celina, ti si tista, ki zadnja prejema moje slovo temu letu … Čez nekaj ur bo minilo za vedno … postalo bo del večnosti! … Ker je Celina v postelji, je na meni, da jo poiščem in ji voščim srečno novo leto … Ali se spominjaš, kako je bilo včasih? … Leto, ki se končuje, je bilo dobro, za nebesa je bilo dragoceno, da bi bilo tudi prihodnje podobno! …«