Po zlomu svoje armade v dvanajsti soški bitki pri Bovcu in Tolminu oktobra 1917 so se Italijani nemškim in avstrijskim napadalcem uspešno postavili v bran šele ob reki Piavi v notranjosti Italije. Avstro-ogrska vojska namreč – zaradi usihajoče nemške podpore in dolgih oskrbovalnih poti – ni več mogla nadaljevati svojega ofenzivnega prodora. Nova fronta je tako segala od gorskega masiva Grappa do Jadranskega morja. Avstrijsko vrhovno poveljstvo je začelo resno razmišljati o nadaljevanju jesenske ofenzive šele spomladi 1918. Toda načrt za zadnjo avstrijsko ofenzivo junija 1918 je bil popolnoma zgrešen, saj je avstrijsko vrhovno poveljstvo napačno ocenilo nova razmerja moči na bojišču, tako da je ofenziva klavrno propadla že na samem začetku. Cena tega napada so bile visoke izgube, ki jih avstrijska armada ni več mogla preboleti. Od takrat je italijanska vojska – s pomočjo zavezniških sil – obvladovala dogajanja na fronti, medtem ko je avstro-ogrska armada v nepredstavljivih razmerah začela polagoma razpadati. Napad italijanske vojske in njenih zaveznikov konec oktobra 1918 je naletel samo še na razpadajočo avstrijsko armado.

Avtor s pomočjo novih virov bralcu predstavi nepopisne grozote med avstrijsko junijsko ofenzivo 1918 ter ga hkrati opozori na pomembne dogodke, ki so močno vplivali na današnjo podobo Srednje Evrope.