Samoovedenje je nepogrešljiv spremljevalec našega duhovnega življenja. Tereza ga primerja s kruhom, ki ga lahko jemo k vsaki jedi. Tudi če je naša molitvena želja že dobila peruti, nam priporoča, da vsako čas molitve pričnemo s korakom samoovedenja.

Trajno zaposlovanje z našimi pomanjkljivostmi in napakami nam ne pomaga naprej – ne v našem življenju in ne v naši molitvi.

Molitev je srečanje z Bogom in čeprav je potrebno kratko samoovedenje, je pravzaprav smisel molitve, da pogledamo na Boga in ga poskušamo bolje spoznati.

Tereza priporoča njenim sestram vsakodnevno izpraševanje vesti kot pot, da odkrijemo resnico o sebi samih.

Če svoje korake redno preverimo, odkrijemo, katere vrednote določajo smer našega življenja. Samo zdrava samokritičnost nam odpre pot k notranjemu ozdravljenju: Lahko ga položimo pred Boga. Ponižno priznamo našo nemoč in se odpremo za pomoč Boga.«

http://odkriti-boga.petkovec.com/

"Besedilo sem skrbno prebral. Res sem navdušen, ker je daleč od neke abstraktne duhovnosti… Knjiga bo zanimiva za vsakega bralca, za mnoge iskalce, za vse, ki imajo napačno predstavo o duhovnosti. Iskreno si želim, da bi to čudovito delo čim več ljudi prebralo, premeditiralo… in se ob njem notranje bogatilo."

Dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof