V romanu avtorica odpira prav to trpko temo – deček se sooča z izgubo očeta, še več, mati, ker mu hoče prihraniti bolečino, ga ne vzame k obredu. Slovo ob grobu se tako spremeni v dolgotrajno poslavljanje, ki je navzven skrito, a reže globoko v dečkovo dušo. Denis se ob tem sooča še z vsemi nenačrtovanimi spremembami, ki jih nenadna očetova smrt sproži: selitev iz mesta, novo šolsko okolje, odmik od košarkarskih treningov, iskanje novih prijateljev ...

Med te poskuse vzpostavljanja novih družbenih razmerij so vpeta dečkova pisma mrtvemu očetu. Tu najde svojega pravega govorca, tu je najbolj iskren, tu si upa napisati, da ga, na primer, mama ne razume. Samo očka bo verjel, da so ga po krivici obsodili kraje. Samo z očkom se lahko pogovarja, da se čuti kriv za njegovo smrt.

Roman pomaga razumeti bolečino vsem, ki jo poskušamo odrivati iz svoje bližine. Tako dragocen je, ker je tako neposredno iskren, je podoba naših strahov in žalosti, ki si jih pogosto ne znamo, ne zmoremo in ne upamo priznati. Cvetka Bevc nam s svojo literarno govorico sporoča, da se je z žalostjo treba soočiti, o njej govoriti, jo priznati. Posebnost njenega sporočila pa je v tem, da ga posreduje prek otroka, ki je zmožen v stiski videti in vedeti več od odraslih.