Ker je v Božjem okolju besedilo razdrobljeno po različnih številkah, je dozorela ideja, da bi celota izšla tudi v knjižni obliki. 

Evangelist Luka nam je zapustil čudovit zapis o nastanku očenaša. Z veliko mero gotovosti sklepamo, da so učenci vse bolj in bolj pozorno opazovali Jezusa pri vsem njegovem ravnanju. Njegov stil življenja jih je vedno bolj prevzemal. Nedvomno so ga skrivaj opazovali tudi, ko je večkrat zavil na samoten kraj in celo cele noči prečul v pogovoru z Očetom, torej v tem, kar je bistvo molitve. To je moralo narediti na Jezusove spremljevalce takšen vtis, da so si zaželeli, da bi tudi oni mogli doživljati kaj podobnega (Lk 11,1).

Iz Matejevega zapisa glede molitve (Mt 6,7-8) jasno razberemo, da je bila Jezusova molitev drugačna kot molitev poganov in se je v marsičem razlikovala tudi od judovske molitve. Zato Jezus prične učno uro molitve za učence s poukom o tem, da molitev ni blebetanje, da molitev ni v obilici besed, saj Oče bolje ve, česa potrebujemo, kot mi sami. Zato mi je prepričanje, da Jezus ni imel namena svojih sledilcev naučiti še enega obrazca več, saj so jih kot Judje že tako znali obilico na pamet, vedno bližje, čeprav seveda tudi to velja, kajti očenaš je gotovo najpopolnejši obrazec molitve. A hkrati je učencem dal po Mateju sedem oziroma po Luku pet »opornih točk«, ki naj se jih držijo v pogovoru z nebeškim Očetom. Seveda ne v smislu, da jih »odkljukajo«, marveč da jih uresničijo v svoji notranji globini, da vzpostavijo duhovno resničnost, ki jo te točke pomenijo.

Odlomek iz knjige:

»Vse od prvih stoletij Cerkve so sveti pisatelji in teologi zapisovali svoje uvide o tej zgoščeni molitvi, ki v sebi povzema vsebino celotnega evangeljskega oznanila in s tem tudi vsebino Jezusovega življenja, ki ga je živel kot neprestan intenziven odnos z Očetom.

V upanju, da bodo skromna razmišljanja ob molitvi, ki nas jo je naučil učlovečeni Bog sam, lahko komu v duhovno korist in mu pomagala vstopiti v neskončen svet odnosa z Očetom, blagoslavljam vsakega, ki bo knjigo vzel v roke.«