Solkan, kraj, ki leži ob vznožju naravnih branikov – Skalnice (Svete gore), Svete Katarine (Kekca) ter za njo Škabrijela, reke Soče in Sabotina na njenem desnem bregu –, je v svoji tisočletni zgodovini preživel vse viharje, ki so besneli tako nad Vipavsko kakor nad Soško dolino ter bližnjo Goriško ravnino.
V času bojev ob reki Soči – v letih 1915-1917 – so njegovi prebivalci, o katerih govori ta raziskava, kar leto dni vztrajali na prvi bojni črti in upali, da jim bo usoda mila. Ta pa je hotela drugače: izkusili so obstreljevanje italijanskega topništva in letalstva, občutili izgubo imetja in bolečino ob smrti bližnjih, zaznamovalo jih je begunstvo, iz katerega se mnogi niso vrnili. Zanimive zgodbe in ugotovitve o življenju v času prve svetovne vojne ponujajo sledi, ki razpletejo usodo mnogih Solkancev. Iz zbranega gradiva, ki ga nadgrajujejo tudi omenjeni spomini in zgodbe, je nastala ta knjiga, katere glavni namen je ohraniti zanamcem delček življenja Solkana in Solkancev v tistih tragičnih letih.