Lovro Kuhar - Prežihov Voranc (10. 8. 1893–18. 2. 1950) je nedvomno najpomembnejši prozni pisec slovenskega socialnega ali novega realizma. Romanizirana biografija opisuje Prežiha kot človeka, ki se je razdajal za ekonomski napredek socialno šibkih, hkrati pa njegovo izjemno pisateljsko plodovitost, ki jo je zmogel v času, ki je bil pisateljskemu snovanju izrazito nenaklonjen. Obenem pa avtorju uspe slikovito predstaviti Prežiha kot predstavnika samoraslih koroških ljudi. Posebno verodostojno in intimno noto dajejo delu številna objavljena pisma, skozi katera spoznamo Prežiha v njegovem razmišljanju in njegovem odnosu do drugih članov Prežihove družine.

"Roman predstavlja Prežihovega Voranca kot človeka z veliko začetnico in ga postavlja na tisto mesto v slovenski literarni zgodovini, ki si ga gotovo zasluži." piše Mirko Osojnik v spremni besedi. 

Prežih je v slovenski literaturi močno zaznamoval obdobje socialnega realizma. Svoje pisateljevanje je izvajal vzporedno s svojim političnim aktivizmom. Življenje Prežihovega Voranca so zaznamovali dvojnost (po)javnosti v pisateljevanju in politični ilegali, ustvarjanje obeh tako v domovini kot v emigraciji ter politični aktivizem nasproti ustvarjalni politiki. Slednja ga je pripeljala tudi do spora s partijskim kolegom in kasnejšim predsednikom Josipom Brozom Titom, zaradi katere se je 1939 umaknil iz aktivne politike ter se posvetil pisateljevanju. Aprila 1941 se je po ustanovitvi OF znova politično aktiviral, a bil hitro ujet, zaprt in interniran v koncentracijski taborišči Sachsenhausen in Mauthausen. Umrl je 18. februarja 1950 v Mariboru, pokopan je v Kotljah.

V slovenski literaturi je močno zaznamoval obdobje socialnega realizma. Za zbirko povesti "Solzice" je leta 1949 prejel Levstikovo, leta 1950 pa še Prešernovo nagrado. Po njem je poimenovana prva slovenska bralna značka, knjižnica v Ljubljani, sedem slovenskih osnovnih šol ter spominska soba Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika na Ravnah na Koroškem.