»Knjiga, ki jo držite v rokah, nas 365 dni vodi po poti, kjer se srečujeta Bog in človek. Avtor Oswald Chambers nas z zanesljivim smerokazom Božje besede vedno znova vrača k milostni resnici, da Bog in človek nista dva, ampak eno, drug v Drugem. Samo v tem odnosu se lahko ponovno rodimo, smo živi in po njem živimo tudi v večnosti. V knjigi se srečujemo z Božjimi posegi v življenja apostolov ter drugih svetih mož in žena, z njihovimi človeškimi vzgibi in njihovo osvobajajočo prepustitvijo Božjemu načrtu. Samo Boga je namreč potrebno vzeti resno, potem ima vse ostalo pravo mesto.« (Lily Schweiger Kotar, prevajalka)

O avtorju: 

Oswald Chambers (1874–1917) je bil britanski baptistični pastor, predavatelj in ustanovitelj bibličnega kolidža Bible Training College. Med prvo svetovno vojno je v okviru Zveze krščanskih mladih mož deloval med vojaki v Egiptu, kjer je tudi nepričakovano umrl. 

Za časa svojega življenja ni bil slaven. Ko je leta 1917 pri 43 letih umrl, so bile objavljene samo tri njegove knjige. V dokaj ozkem krogu kristjanov v Veliki Britaniji in ZDA je bil Cham­bers cenjen kot učitelj z izjemnim uvidom v Sveto pismo in njegovim posebnim razumevanjem, vendar širše ni bil poznan. Njegov vpliv se je povečal v desetletjih po njegovi smrti, ko je njegova vdova zbrala Oswaldovo govorjeno besedo, njegove zapise, predavanja in pridige v trideset izdanih knjig. Mnoge izmed njih so postale krščanska klasika: Zbegani, da bi se borili odločneje (Baffled to Fight Better), Če boste vprašali (If Ye Shall Ask), Študije govora na gori (Studies in the Sermon on the Mount) in seveda Najboljše, kar premorem, Zanj (My Utmost for His Highest), ki je njegova največja uspešnica. Prvič je izšla leta 1927 in se od tedaj neprestano tiska, prodanih pa je bilo že na milijone izvodov. Danes je prevedena v štirideset jezikov in vsak dan jo odpre na tisoče bralcev, ki v njej iščejo Gospodove spodbude.

Odlomek iz knjige (za 14. november):

Z Bogom bi morali biti v takem občestvu, da nam Ga ne bi bilo treba nenehno prositi za vodstvo. Posvečenje pomeni, da smo ustvarjeni kot Božji otroci. Otrok pa v svojem življenju po navadi posluša, dokler ne želi postati neposlušen. Kakor hitro pa izbere neposlušnost, se v njem ustvari konflikt. Na duhovnem področju je ta konflikt opozorilo Svetega Duha. Ko nas ta enkrat opozori, moramo takoj prenehati in se obnoviti v duhu našega uma, da razpoznamo, kaj hoče Bog (glej Rim 12,2). Če smo ponovno rojeni iz Božjega Duha, potem s stalnimi prošnjami, naj nas vodi sem ter tja, zadušimo in onemogočimo predanost Njemu. »GOSPOD me je vodil po poti […]« (1 Mz 24,27b), in ko se ozremo nazaj, vidimo čudovit načrt. Če smo rojeni iz Boga, bomo Njegovo vodstvo opazili in načrt pripisali Bogu. 

V izjemnih trenutkih vsi zlahka vidimo Boga, ne opazimo pa Ga v podrobnostih, za kar je potrebno urjenje v duhovni disciplini. Nikoli ne mislite, da so tako imenovani naključni dogodki v vašem življenju kaj manj kot Božji ukazi. Bodite pripravljeni, da v vsem odkrijete Njegove načrte. 

Glejte, da ne boste obsedeni z lastnimi prepričanji, namesto da bi bili predani Bogu. Če ste svetniki in porečete: »Tega ali onega ne bom storil nikoli«, bo to po vsej verjetnosti točno tisto, kar bo Bog zahteval od vas. Na vsem svetu še ni bilo bolj nedoslednega bitja od našega Gospoda, a do svojega Očeta je bil vedno dosleden. Doslednost svetnika ni v načelih, ampak v božanskem življenju. Božansko življenje pa je tisto, ki vedno bolj prodira v božanski um. Lažje je biti fanatik kot pa dosledno zvest, saj Bog našo versko aroganco poniža, ko smo Mu zvesti.

Članka Katje Cingerle o knjigi na www.druzina.si:

- Povabimo Boga v naš vsakdan: https://www.druzina.si/clanek/povabimo-boga-v-nas-vsakdan

- Povabimo Boga v naš vsakdan: https://www.druzina.si/clanek/povabimo-boga-v-nas-vsakdan-1