Pravljice, s katerimi so si v zaporu lajšali duše in krajšali čas

»Navadno si mislimo, da so pravljice samo za otroke. V zaporu pa sem spoznal, da imajo tovrstne pripovedi radi tudi odrasli. V domači družini so nam otrokom oče večkrat pripovedovali ob topli peči ali pri lažjem delu, kot je ličkanje koruze in podobno. Zelo radi smo jih poslušali. Zapomnil sem si jih za vse življenje. Pripovedoval sem jih na župniji otrokom. Vsaka pravljica ima življenjski pouk, na katerega je lahko navezati vzgojni nasvet. Obenem so pravljice prijetno razvedrilo. Zato so jih moji sojetniki tako radi poslušali. Vsak je imel nad seboj kakšne bridkosti, da ni mogel spati. Ko smo zvečer legli in je paznik ugasnil luč, so rekli: 'Dajte, bo Šega pravljice pripovedoval, potem tako lepo zaspimo.' In sem začel. Govoril sem polglasno, da ni paznik slišal. To je bilo še v prejšnji sobi na križišču hodnika. V novi sobi sem nadaljeval. Moje pripovedovanje je trajalo do prvega smrčanja poslušalcev, kmalu potem sem tudi sam utonil v spanec.«

Pravljice