V primerjavi z gensko neizkorenljivostjo zla v človeku kot temeljno šifro kriznega modernega časa, ki prevladuje v veličastno nazorsko podobotvorni, kriptosakralni, mračno pesimistični poslikavi sveta zgodovinsko pogubljenega Juga v delih Williama Faulknerja; v primerjavi s protikatarzično bikoborsko tragiko samoizgnanca iz Amerike in samomorilca Ernesta Hemingwaya; v primerjavi s trpko ironičnostjo epifanije marginalnosti kot edine preživetvene enklave avtentičnosti v objektiviranem in atomiziranem svetu, kakršna se kaže v najuspešnejših delih Johna Steinbecka; v primerjavi s tiranskim poskusom poustvaritve celovitosti ameriškega mozaika iz vsakdanjostnih ali oglaševalskih ali potrošniških ali pragmatičnih dušeslovnih flešev in izrezkov, kakršnega predstavlja delo Johna Dos Passosa, se je William Saroyan s svojo pravzaprav idealistično vizijo o prirojenem dobrem v človeku in s svojim poveličevanjem otroštva kot manifestacije nedeljene celovitosti vseh funkcij človeškega bitja utegnil zdeti kot  nepoboljšljivi sanjač in kulturno manjvredni nepričevanjski zgoljpopisovalec videzov brez pronicljivosti, ki bi mu lahko omogočila vpogled v nerazvidne silnice, za katere naj bi veljalo, da predstavljajo domnevno jedro sveta, obenem pa človeku narekujejo držo, ki jo mora do njega zavzeti.