Slavni poljski pisatelj Jan Dobraczyński (1910–1994), ki ga slovenski bralci že poznajo po romanu o sv. Jožefu z naslovom Očetova senca, v tem delu predstavlja ganljivo in razburljivo zgodbo Marije Magdalene, spokorjene mladenke, ki je s svojimi solzami umivala Jezusove noge in ki je bila zaradi svoje ljubezni deležna milosti, da je postala prva priča Gospodovega vstajenja.

Pisatelj ustvarjalno povezuje različne interpretacije iz krščanske tradicije, saj je njena Magdalenina zgodba spričo redkih opisov v evangelijih precej negotova in skrivnostna. A kakršnakoli je že bila njena življenjska pot, predstavlja pot vsakega človeka: od izkušnje grešnosti, prek spreobrnjenja, ki ga spodbuja delovanje Božje milosti, do tolažbe v objemu usmiljenega Očeta in vstalega Sina.

Odlomek iz knjige:

Začela je jokati. Že njegova smrt jo je pripeljala na rob obupa, zdaj pa ji je bilo vzeto še telo kot zadnji spomin na najbolj ljubljeno od vseh oseb. Dokler je ležal v grobu, je še vedno ostajalo neko nerazumljivo in neizrekljivo upanje. Ko pa je njegovo telo izginilo, ni bilo več nobenega upanja.

Jožefov grob je od drugih grobov ločeval majhen travnik, po katerem je odtavala kot slepa, ker so ji oči napolnile solze. Tedaj pa ji je nekdo zaprl pot. Ne da bi dvignila pogled, je rekla:

»Gospod, si morda ti odnesel Učitelja iz groba? Če si, mi povej, kje je ... Najti ga moram ... Povej mi, prosim ...«

»Marija!«

Takoj je prepoznala glas, ki ga ni bilo mogoče pozabiti. Vzkliknila je:

»Rabuni! Učitelj!«

Vrgla se mu je pred noge in se jih oklenila, ne da bi ga kaj vprašala. Njegova navzočnost je nadomestila vse odgovore.