Hilde Domin (1909–2006) se je v nemško književnost zapisala kot avtorica eksila: zunaj meja nemškega jezikovnega prostora, kjer je nastal največji del njenega pesniškega opusa, je namreč preživela več kot dve desetletji. Njena poezija je premišljujoča in je terjajoča; obrača se vase in obenem sega k bralcu, osvetljuje in raziskuje svetove vsakdana in plati najintimnejše človeške biti. Pisati je začela pozno, pri dvainštiridesetih letih; ta začetek je bil po njenih besedah kot novo rojstvo. Rojstvo človeško zrele pesnice: v njenem prvencu Le vrtnica v oporo (1959) je namreč poetični izraz že povsem izoblikovan. Lirski jaz se v njej sicer večinoma zazira v življenje ljubezenskega para, vendar ta s svojo eksemplarično izkoreninjenostjo iz rodnega okolja in vrženostjo na tuje presega hermetično zaprtost v zasebno dvojino.

Poezija Hilde Domin je lirika. To pomeni, da na čisto poseben način zahteva celega človeka. Bralec se ji mora odpreti in biti pripravljen skupaj s pesnico stopiti "na odprto", v resnično notranje življenje. V tihih verzih te knjige bo lahko vedno znova in na novo odkrival njegovo bogastvo, lepoto in smisel.