»Oprosti mojemu morda preveč negativnemu razglabljanju. Zdi se mi, da stojim pred ogledalom življenja in iščem v njem svojo resnično podobo. To ogledalo ne odseva ničesar, ne odseva tega, kar stoji pred njim. Je pravzaprav kot prepad preteklosti, za katerega mislimo, da ga poznamo, a smo spet in spet razočarani, kadar se zagledamo v ogledalo. Sprašujem se, kaj me sili k iskanju, kakšen odgovor iščem v tem ogledalu – breznu. Odgovor je vselej isti: resnico. Resnico v zablodi in zaprepaščenosti, v temi spominov in dvomov. Vsa preteklost se mi vrača in je pred menoj … iščem izhod v odrešilno prihodnost. Kdo me je anesteziral? Moje oči iščejo na vse strani, ušesa poslušajo in ne slišijo drugega kot krike, krike ... So to kriki obupa ali morda kriki zmage, ki jo pričakujemo, ko iščemo v temi skrivnostno luč, luč odrešitve in življenja ...«

Zgodba romana Krik brez odmeva je postavljena v čas pred drugo svetovno vojno, med in po njej. Začne se v Mariboru, kjer je doma osrednji lik, ki se zaradi nemške okupacije umakne v Ljubljano. Znajde se med četniki, nato med partizani, ob koncu vojne pa se umakne v Italijo in od tod v Argentino. V daljni deželi sreča svojo mladostno prijateljico iz Maribora, toda njuno razmerje se tragično konča, saj v tem času v Argentini vlada diktatorski režim, ki surovo uniči njuno družinsko srečo ...

Marijan Eiletz se je rodil leta 1926 v Slovenj Gradcu. Po koncu vojne je z družino emigriral na avstrijsko Koroško, leta 1948 pa odšel v Argentino. V Buenos Airesu, kjer živi še zdaj, je leta 1958 doktoriral iz arhitekture. V svojem arhitekturnem biroju je načrtoval industrijske ter predvsem cerkvene in šolske zgradbe, med drugimi Slomškov dom in osrednjo cerkev v sklopu Slovenske hiše v Buenos Airesu. Na področju scenografije in opremljanja knjig je sodeloval v Slovenski kulturni akciji in bil med letoma 1992 in 2002 tudi njen predsednik. Leta 2000 je v Sloveniji izšla njegova knjiga Moje domobranstvo in pregnanstvo.