Enajstletni Cornelius je zgrožen. Izve namreč ne samo to, da ima njegov oče prijateljico, ampak tudi to, da gre pri tem ravno za mater nove v razredu, Anne.  In z Anno, to je takoj kristalno jasno, ni dobro češenj zobati. Pri vsem tem je edino dobro to, da ona ravno tako nasprotuje načrtovani poroki staršev kakor Cornelius. Zato se otroka spoprijateljita ter skujeta načrt, kako bi preprečila poroko.

Empatično pripoveduje avtorica o problematiki sestavljenih družin, o občutkih dveh otrok, z razumevanjem za njuno jezo, razočaranje in osamljenost ter o neznanski volji, da kljub nesimpatiji drug do drugega otroka hočeta doseči skupni cilj. Za to morata junak in junakinja preskočiti lastno senco, s tem pa je prvi korak že narejen. Avtorici je pomembno, da otroke jemljemo resno. Če so postavljeni pred dejstva v veleprojektu, kot je sestavljena družina, temu sledi upor. Christine Nöstlinger je mojstrica v tem, da probleme opisuje s finim humorjem jasno in nedvoumno, in to brez moraliziranja.

"Nagrada Astrid Lindgren, medalja Hansa Ch. Andersena in druga priznanja uvrščajo avstrijsko pisateljico Christine Nöstlinger med najuglednejše sodobne avtorice knjig za otroke in mladino. Po številnih prevodih je že dobra znanka naših mladih in najmlajših bralcev, cenijo pa jo tudi pedagogi in knjižničarji." Iztok Ilich v Bukli