"Zdaj bi želela biti z njim. Rada bi se dotaknila njegovih rok. V dlani bi mu položila snežinko. Želela bi biti kot on, ki ne pripada času in je brez večera in jutra, ki s svojo sapo ne more raztopiti niti ene snežinke. Rada bi mu povedala, da bom jaz naredila to zanj. Jaz, hči snega."

Rok se prebudi in ugotovi, da je priklenjen na posteljo v bolnišnici. Okoli njega je tema in glasovi, ki postanejo barve.

Snežna je ime dobila po snegu. Ne po tistem belem, nedotaknjenem, bolj po tistem starem, umazanem, nezaželenem. Snežna živi v materinskem domu in išče korenine svojega bivanja in svojo mater.

Rok želi ugotoviti, kaj se mu je zgodilo, predvsem pa išče pomen svetopisemskih zgodb, ki mu jih Snežna vsak dan pripoveduje.

To so zgodbe o ljubezni, stare kot pesek v puščavi. V njegovih mislih se prebudijo podobe in Rok se spomni, da je bil nekoč zaljubljen v Meliso, lepo in nemirno, ki ima zdaj žaltavo rumen glas.

Snežna s svojim glasom snega v tisoč odtenkih popelje Roka na pot odkrivanja resnice in ljubezni.

Pogovor s prevajalko Matejo Gomboc