Ta knjiga je prva sistematična analiza Petersonovih predavanj in uspešnic 12 pravil za življenje ter Onkraj reda s krščanskega vidika. Nepogrešljivo branje za kristjane, ki bi ga radi bolje razumeli, pa tudi za navdušence, ki se morda zdaj prvič resno sprašujejo o vlogi in pomenu vere.

Oseba, ki v govorico sodobne posvetne kulture intenzivno vrača pojem Boga in svetopisemska sporočila, ni duhovnik, strokovnjak za Sveto pismo ali škof, ampak profesor psihologije, ki se ne izreka za nobeno krščansko skupnost. Predavanja in spisi Jordana Petersona o psihologiji, filozofiji in religiji so kulturni fenomen, ki v zadnjih letih priteguje na milijone bralcev in poslušalcev po vsem svetu. 

Petersonova misel je zaznamovana z napetim odnosom med arhetipom in realnostjo – med idealom Kristusa in Bogom, ki deluje v zgodovini. Na vprašanje, ali je sam vernik, Peterson odgovarja: "Poskušam živeti, kot da Bog obstaja."

»Zadnjih nekaj let je Jordan Peterson eden najvplivnejših mislecev naše kulture. Njegovi razmisleki o Svetem pismu, razumevanje kvalitetnega življenja in njegove previdne besede glede vzpona kulturnega marksizma so nedvomno oblikovale in informirale milijone ljudi. V tej knjigi Christopher Kaczor in Matthew R. Petrusek preučujeta in razkrivata načine, na katere je mogoče dr. Petersona razumeti s krščanskega vidika. Ne glede na to, ali je bralec novinec v Petersonovi misli ali njegov dober poznavalec, bo ugotovil, da Kaczor in Petrusek nista preprosto ponovila Petersonovih naukov, temveč sta ponudila koristen komentar in pošteno kritiko.«

Mike Schmitz, duhovnik, pisatelj in govornik

Odlomek iz knjige:

V knjigi Onkraj reda Peterson govori o desetih zapovedih in tudi o pravilih ljubiti Boga z vsem srcem in ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe, vendar natančen odnos med tem dvojim v njegovi razlagi ostaja nejasen. Tomaževa razlaga je, da je deset zapovedi samo specifikacija zapovedi ljubiti Boga iz vsega srca, z vso dušo, mišljenjem in močjo ter druge velike zapovedi ljubiti svojega bližnjega kakor samega sebe.

Prva tabla postave – ne imej drugih bogov poleg Boga, ne izgovarjaj po nemarnem Božjega imena in spominjaj se sobotnega dne in ga posvečuj – se nanaša na ljubezen do Boga. Če ljubimo Boga kot Boga, kot prvo ljubezen svojega življenja, potem ne bomo postavljali ničesar drugega, na primer denarja, slave, moči ali užitka, kot končnega cilja namesto Boga. Druga tabla se nanaša na ljubezen do bližnjega kakor do samega sebe. Ne želimo biti umorjeni, zato ne smemo umoriti svojega bližnjega. Nočemo, da bi nam kradli, lagali ali nas goljufali, zato se moramo izogibati tem dejanjem do bližnjega. Zakon ljubezni – ljubiti Boga nad vse in ljubiti svojega bližnjega kakor sebe – je v desetih zapovedih samo še bolj konkretiziran in določen. Te zapovedi nam pomagajo priskrbeti naš končni cilj, naš najvišji cilj, končno točko na poti našega življenja. 

Aristotel je menil, da je vsako človekovo dejanje usmerjeno k nekemu cilju. Zidar, varuška in poslovnež opravljajo svoje delo, da bi dosegli nek cilj. Bližnji cilji, ki si jih prizadevamo doseči, so podrejeni nadaljnjim ciljem, ti pa še bolj oddaljenim. Peterson piše:

»Zidar, ki polaga opeke, enolično, drugo za drugo, bi se lahko vprašal o koristnosti polaganja opek. Vendar najbrž ne gre zgolj za polaganje opek. Morda gradi zid. In zid je del stavbe. In ta stavba je katedrala. In namen katedrale je slavljenje Najvišjega Dobrega. In v takih okoliščinah je vsaka položena opeka dejanje sodelovanja v božanskem. In če to, kar delate v svojih vsakodnevnih dejavnostih, ni dovolj, potem vaš cilj ni gradnja prave katedrale. To je zato, ker ne merite dovolj visoko.«