Literarni prvenec in prvi del izvirne slovenske serije mladinskih romanov izpod peresa znanega slovenskega psihologa, ki si je za svoje literarno ustvarjanje izbral alter ego Krister P. Jansson.

Kdo je Jan Pančur?

Jan Pančur, povsem običajen šolar, a z nenavadnim darom, da se znajde sredi najbolj napetih zapletov, je osrednji junak zgodbe, v katerem Zemljanom grozi ugrabitev s strani poblaznele in neznansko zlobne znanstvenice in njenega peklenskega načrta. Po seriji zapletov, v katere so vpleteni tudi Janova razredničarka (ki je po rodu z drugega planeta), šolski hišnik (ki je po spletu naključij tudi volkodlak) in Srednji Ajmoht (kuščarski vladar nekega drugega planeta), mora Jan razkrinkati zlobno testeninsko zaroto, s katero bi vesoljci za svojo zabavo na drugi planet odvedli in zasužnjili celotno prebivalstvo Zemlje.

Dinamična zgodba z mnogimi zabavnimi in humornimi zapleti ter prepletom drame, znanstvene fantastike in rahlim ščepcem najstniške zaljubljenosti.

O avtorju:

Krister P. Jansson je v mladih letih nameraval postati gusar. Ali pa viking. Ali pa samuraj. Skratka, želel je postati približno tak junak, o kakršnih je prebiral v knjigah in stripih, junak, ki bo pomagal dobrim ljudem in se boril proti zlikovcem in zlobnežem. Njegova starša sta rekla, da se jima zdijo ti načrti še kar hvalevredni in smiselni. Da bi bilo pa najprej vseeno dobro iti v šolo.

Zato je Krister P. Jansson namesto v vrtincu junaških pomorskih pustolovščin otroštvo preživljal v šoli. Kar se je izkazalo za precej dobro reč. V šoli je spoznal kopico zanimivih ljudi, izvedel marsikaj novega in se lotil marsikaterega podviga.

V šoli je, na primer, odkril svoj športni talent in skoraj prvi v zgodovini presmučal stopnišče svoje šole od vrha do pritličja, kar ni od muh, če upoštevamo, da je šola imela pet nadstropij. Enako drzen, a nekoliko manj uspešen je bil njegov poskus presmučati smukaški progi v Schladmingu in Val Gardeni z narobe obrnjenimi smučmi. Je pa zato predstavljal polovico para, ki je poskrbel za zgodovinski niz 50 zaporednih zmag v igri ena na ena na košarkarskem igrišču. Ampak tudi šport se ni mogel meriti z njegovim veseljem do knjig in stripov. Vsakič, ko jih je vzel v roke, so se z njimi odpirali novi svetovi in v domišljiji preigravale nove prigode. Nič čudnega, da je kmalu začel še sam pisati zgodbe in pesmi ter risati stripe.