Vesolje si še ni prav dobro opomoglo od strašanske zarote, ko se je že znašlo na pragu nove katastrofe v režiji superzlobnice, ki pustnega torka ne sovraži nič kaj manj od otrok.

Bo Janu Pančurju in njegovi druščini uspelo uničiti čipirane krofe in zaustaviti pretečo pustno gobokalipso? Bodo razvozlali skrivnost uničevanja vatlovih cepljivk na Andromedi 23? In kaj, če sploh kaj, ima pri vsem tem opraviti prestrašena veverica v duplini na vrhu hriba?

Vse to in še več v knjigi, ki je še bolj napeta in polna nevarnosti od prve in jo lahko odpreš samo na lastno odgovornost.

Kdo je Jan Pančur?

Jan Pančur je povsem običajen šolar. Stanuje v Močivju. Hodi na Osnovno šolo Požarnice. Druži se s prijatelji. Tako kot večina običajnih šolarjev ima tudi kakšno skrivnost. Logično, vsak šolar ima kakšno drobno skrivnost. Ampak … Janova skrivnost je precej velika. V bistvu … je ogromna. Ta Janova ogromna skrivnost je … da je po spletu naključij, predvsem pa po zaslugi svoje pameti in poguma, prispeval levji delež k temu, da se je izjalovil strašno pretkan, zloben in zatohlo mračen načrt superzlobne znanstvenice z zombimikročipiranimi testeninami, po katerem bi se najprej človeštvo, potem pa še vse preostalo vesolje znašlo v sužnosti. Po Janovi zaslugi se to ni zgodilo, superzlobna znanstvenica pa se je skupaj s svojimi tremi pajdašinjami znašla v izgnanstvu na majhnem planetku v najbolj zakotnem delu vesolja. Seveda je vse skupaj največja skrivnost, za katero ve samo nekaj predsednikov in generalov. Še manj pa je tistih, ki vedo, da Janu ne bi uspelo brez pomoči sila nepričakovane in pisane druščine, sestavljene iz enega hišnika, ene razredničarke in enega vladarja precej oddaljenega planeta …

Kdo je Krister P. Jansson?

Krister P. Jansson je v mladih letih nameraval postati gusar. Ali pa viking. Ali pa samuraj. Skratka, želel je postati približno tak junak, o kakršnih je prebiral v knjigah in stripih, junak, ki bo pomagal dobrim ljudem in se boril proti zlikovcem in zlobnežem. Njegova starša sta rekla, da se jima zdijo ti načrti še kar hvalevredni in smiselni. Da bi bilo pa najprej vseeno dobro iti v šolo.

Zato je Krister P. Jansson namesto v vrtincu junaških pomorskih pustolovščin otroštvo preživljal v šoli. Kar se je izkazalo za precej dobro reč. V šoli je spoznal kopico zanimivih ljudi, izvedel marsikaj novega in se lotil marsikaterega podviga.

V šoli je, na primer, odkril svoj športni talent in skoraj prvi v zgodovini presmučal stopnišče svoje šole od vrha do pritličja, kar ni od muh, če upoštevamo, da je šola imela pet nadstropij. Enako drzen, a nekoliko manj uspešen je bil njegov poskus presmučati smukaški progi v Schladmingu in Val Gardeni z narobe obrnjenimi smučmi. Je pa zato predstavljal polovico para, ki je poskrbel za zgodovinski niz 50 zaporednih zmag v igri ena na ena na košarkarskem igrišču. Ampak tudi šport se ni mogel meriti z njegovim veseljem do knjig in stripov. Vsakič, ko jih je vzel v roke, so se z njimi odpirali novi svetovi in v domišljiji preigravale nove prigode. Nič čudnega, da je kmalu začel še sam pisati zgodbe in pesmi ter risati stripe.

Prva knjiga iz serije: JAN PANČUR IN TESTENINSKA ZAROTA