V njegovem opusu je vseskozi zaznavno premikanje, pravzaprav bredenje med skrajnostmi, ki so ga zaznamovale tako pesniško kot življenjsko. Začel je z deklarativnim pesniškim pristopom, pri čemer ga je Pasolini označil za "najboljšega pesnika nove generacije". S Pasolinijem se je usodno zbližal v mladih letih, postal njegov prijatelj in zaupnik, in nikdar se ni mogel otresti misli, da so furlansko-rimskega pesnika načrtno umorili, morda zaradi tega, ker je rušil stereotipe ter v tedanji zaprti in pobožnjakarski italijanski družbi predstavljal radikalno nasprotovanje potrošništvu in malomeščanstvu ter lastno homoseksualnost zagovarjal kot neproblematično.