Ryszard Legutko je desetletja živel in trpel pod komunistično oblastjo ter se proti njej boril skupaj s poljskim protikomunističnim gibanjem. Potem ko je dve desetletji živel v liberalni demokraciji, pa je ugotovil, da imata ta dva politična sistema veliko več skupnega, kot bi si mislili. Oba izhajata iz istih zgodovinskih korenin zgodnje moderne dobe in sprejemata podobne predpostavke o zgodovini, družbi, veri, politiki, kulturi in človeški naravi. V pričujoči knjigi Legutko raziskuje njune skupne poteze in pojasnjuje, kako se je liberalna demokracija sčasoma uklonila istim ciljem kot komunizem, čeprav brez brutalnosti v sovjetskem slogu. Oba sistema omejujeta človeško naravo na navadnega človeka, ki je prepričan, da je osvobojen vseh spon preteklosti. Tako komunist kot liberalni demokrat nočeta priznati, da obstaja karkoli vrednega zunaj političnih sistemov, katerim sta obljubila svojo zvestobo. Prav tako pa oba sistema zavračata vsakršno kritično preučitev svojih ideoloških predsodkov.

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije v letu 2022.

O avtorju: 

Ryszard Legutko (1949) je poljski filozof in politik ter profesor filozofije na Jagielonski univerzi v Krakovu, specializiran za antično filozofijo in politično teorijo. V času komunističnega režima je bil eden od urednikov samizdatskega četrtletnika »Arka«. Po padcu komunističnega režima je soustanovil Center za politično misel, ki združuje raziskovalno dejavnost, poučevanje, seminarje in konference ter obenem deluje tudi kot založba. Prevedel in napisal je komentarje Platonovega Fajdona (1995) in druge. Je tudi avtor več knjig: Platonova kritika demokracije (1990), Traktat o svobodi (2007), Esej o poljski duši (2008) in Sokrat (2013).

Odlomek iz knjige:

»Nekaj časa sem mislil, da ta proti protikomunizem, za katerega je bila značilna prizanesljiva drža do komunistov in ostra do protikomunistov, izhaja iz strahu pred sovjetsko močjo oziroma, če se izrazim bolj prijazno, iz spoznanja, da bi bilo moralno nepredstavljivo sprejeti možnost globalnega vojaškega spopada kot neizogibno posledico spopada s komunizmom. Vendar sem spoznal, da takšni premisleki ne morejo v celoti pojasniti surovega protikomunističnega besa, ki sem ga zaznal in je presegal večino meni znanih negativnih političnih čustev. Porodila se mi je hipoteza, da obe stališči – komunistično in liberalno-demokratično – povezuje nekaj globljega, neka skupna načela in ideali.«