Benetke, 1725. Medtem ko epidemija črnih koz terja žrtve med prebivalstvom, najdejo eno najslavnejših žensk v mestu z razpokanimi prsmi v črnih in ledenih vodah Rio dei Mendicanti. 

Giovanni Antonio Canal, Canaletto, izstopa po svojih sposobnostih krajinskega slikarja in kmalu postane znan po svojih slikah, ki prikazujejo slikovite poglede mesta v laguni. Leta 1724 je naslikal nenavaden kotiček, Rio dei Mendicanti, priljubljeno in razvpito območje Benetk, ki ni skrivalo bolj umazanih vidikov te bedne soseske, »ki je postala kaluža mesta, za katero se zdi, da hrepeni po lastni smrti in obljublja, da bo vsak trenutek potonila«. V ozračju naraščajoče napetosti Canaletta pokliče državni inkvizitor Matteo Dondolo, sumničav glede enega njegovih nedavnih del Rio dei Mendicanti, ki prikazuje prav ta zloglasni kraj. Ali morda obstaja povezava med slikarjem in umorom? 

Ko šokiran zapušča Doževo palačo, ga ustavijo še doževi stražarji in ga pripeljejo pred doža, ki ga prav tako zanima ta slika. Na sliki je nekaj, kar bi lahko, če bi se razkrilo, resno osramotilo pomembno beneško družino: plemič, upodobljen na enem najbolj priljubljenih in plebejskih krajev v Benetkah. Zakaj je bil tam? Canaletto od doža prejme ukaz, naj ugotovi in poroča neposredno njemu. Preiskava – ki ga sprva prestraši in nato počasi ujame v svojo mrežo – pa ga pripelje do pogostih navidezno slavnih okolij, v katerih se zdi, da se odvijajo temačni obredi in v katerih tavajo dvoumne figure s preteklostjo, zavito v skrivnost. Kakšne skrivnosti skrivajo beneške palače? Katere resnice bi bilo bolje zakopati?

Odlomek iz knjige:

Bila je volčja noč. Sante je stal na čolnu. Veliko veslo je potiskal naprej. Nebo se je obarvalo rožnato. Na laguni je odsevala zora in zdelo se je, da razkriva mehki klobuk orjaške meduze, ki se je zavlekla pod tekoči trebuh Benetk. Še pred nekaj dnevi je bilo veliko prozorno zrcaloena sama ledena plošča. To se ni zgodilo prvič.