"Mehr Licht" (več svetlobe), kot naj bi na smrtni postelji zaklical Goethe, bi lahko bil moto poezije malo znanega francoskega pesnika Jeana Mambrinoja (1923–2012), jezuita, kritika, prevajalca in predvsem pesnika. Vendar za kakšno svetlobo tu v resnici gre? Največkrat za svetlobo razsvetljenja, za svetlobo onkraj svetlobe, za »svetlobo, odprto Smislu«. Čeprav superlativi pri označevanju poezije hitro zazvenijo »poceni«, morda za Mambrinoja vendarle ni pretirana oznaka, da gre za enega izmed najpomembnejših religioznih francoskih pesnikov po drugi svetovni vojni. Vsekakor je ta poezija »globoka«, kolikor skuša izrekati »razpoko v porcelanu biti« (kot je človeško eksistenco nekje posrečeno opredelil Jean Wahl). Zato je za takšno poezijo merodajen Novalisov izrek: »Vsaka globoka poezija je zbranost, potovanje v notranjost.« Pesnik takšnega pesništva pa je, če uporabimo besede Wallacea Stevensa, »duhovnik nevidnega«.

Poezija, podobna dihanju