Knjiga predstavlja izjemno delo dveh slovenskih duhovnikov v bruseljskem Vzhodnokrščanskem središču (Foyer oriental chrétien). V tem središču je v povojnih letih izšla cela vrsta publikacij, ki so bile na domiselne načine posredovane ljudem za železno zaveso. Sočasno, ko knjiga govori o žeji kristjanov po prepovedanem evangeliju v Sovjetski zvezi, pričuje tudi o živi ekumenski zavesti v času pred koncilom.

Vzhodnokrščansko središče, ki je knjige izdajalo pod naslovom Življenje z Bogom, je ustanovila Kongregacija za vzhodne Cerkve prav z namenom duhovne oskrbe katoliških in pravoslavnih vernikov pod komunizmom. Za voditelja Središča je bil določen duhovnik Anton Ilc, ki je delo zastavil smelo in za pomoč kmalu zaprosil tudi sobrata Karla Kozino. Izobrazbo in duhovniško posvečenje sta prejela v Russicumu, pripadala sta ljubljanski nadškofiji, oba pa sta bila doma iz ribniške župnije in sta se skupaj z drugimi slovenskimi begunci po vojni umaknila (Ilc prek Avstrije) v Italijo.

Prvotni namen, da bi šla na delo v Rusijo, so preprečile politične napetosti med Vzhodom in Zahodom. Če ne more na teren duhovnik osebno, naj gre tja knjiga, je postal moto njunega  prizadevanja. S pomočjo sodelavcev sta uspela najti posrečen izbor knjižnih izdaj, ki so jih najbolj pogrešali kristjani v Sovjetski zvezi. Duhovna in teološka literatura, ki je ni bilo mogoče tiskati tam, je tako po različnih poteh prihajala iz Bruslja. Najpomembnejša publikacija založbe Življenje z Bogom je bilo z opombami opremljeno »bruseljsko Sveto pismo«, ki ga stroka ocenjuje kot najboljšo rusko izdajo vse do razpada Sovjetske zveze.

Znano je, da je komunistični režim začel po oktobrski revoluciji na splošno in sistematično preganjati kristjane z namenom, da izkorenini religioznost iz ljudstva. Vera naj bi bila ostanek mračnjaške preteklosti, medtem ko naj bi bil znanstveni marksizem svetovni nazor prihodnosti. Ta vladna propaganda je delovala predvsem v vzgoji od osnovne šole do univerze. Pred tem intelektualnim nasiljem so bili verniki nemočni. Verske publikacije so bile prepovedane, medtem ko so tiskali na tisoče protiverskih knjig in revij.

V tej situaciji so zahodni kristjani skušali pomagati ruskim pravoslavnim vernikom s tiskanjem teoloških knjig s pretežno apologetsko vsebino, ki naj bi odgovarjala na napade ateistične ideologije. Ta načrt sta zasnovala in izvedla prav naša rojaka Ilc in Kozina.

Kardinal dr. Franc Rode