Pričujoča monografija je za slovenski prostor izjemno dragocena. Njen osrednji del je namreč kritična objava vira, dnevnika Julija Savellija, zanimivega mlajšega predstavnika tradicionalnega tabora na Slovenskem med drugo svetovno vojno. /…/ Besedilo vira je pripravljeno v za uporabnika izjemno prijazni obliki. Obsežne opombe bistveno lajšajo branje in razumevanje Savellijevih vpisov. Dragoceni sta tudi obsežni uvodni študiji. V prvi je dr. Tamara Griesser Pečar postavila delovanje avtorja dnevnika v širši kontekst druge svetovne vojne na Slovenskem. /…/ Študija Petre Grabrovec se po drugi strani ukvarja zlasti s Savellijevim glasbenim udejstvovanjem, čeprav vključuje njegovo celotno biografijo. /…/ Objava vira skupaj s spremnima študijama v monografiji omogoča natančen vpogled v delovanje in miselni svet dela tradicionalnega tabora na Slovenskem med drugo svetovno vojno, ki sta doslej vsaj širši javnosti malo znana. Zato bodo po monografiji s pridom posegali zgodovinarji, vojaški in kulturni zgodovinarji, pa tudi muzikologi.

O avtorjih:

1945: Dnevnik mojega križevega pota je komentirana izdaja spominov dr. Julija Savellija s spremno študijo dr. Tamare Griesser Pečar in biografske skice Petre Grabrovec. Knjiga prinaša spomine slovenskega izobraženca, ki se je zavedel izjemne vloge zbiranja podatkov na terenu med civilnim prebivalstvom in uslužbenci kritične infrastrukture v času druge svetovne vojne, računajoč, da bo to odločilnega pomena za uspešen izid njegovega tabora, za zaščito svoje družine in vzpostavitev pogojev za razmislek o drugačni prihodnosti, po koncu druge svetovne vojne, po zmagi nad silami osi. /…/ Spomini so takšne narave, da so zanimivi za širše občinstvo, saj predstavljajo cel niz podatkov o dogajanju v letu 1945, s čimer se trajno ohranja spomin in omogoča razumevanje turbulentnega časa v naši zgodovini. 

Iz recenzije dr. Željka Oseta

Odlomek iz knjige:

 »12. januar 1945

V noči od 11. na 12. januar 1945 (ob 030 [uri]) nas je zbudilo zvonjenje. Gestapo. Vprašuje po meni. Na vratih v stanovanje se pojavi Muiller (moj kolega z univerze in iz šole za rez. oficirje) in Domžalec Dolinar. Z nalogom, da me aretirata in naredita v stanovanju preiskavo. Muiller je že utrujen, zato Dolinarja pregovori, naj preiskavo odložita na naslednji dan. V stranišče zmečem nekaj kompromitirajočih papirjev in se začnem oblačiti. Vprašam Muillerja ali naj vzamem s seboj brivski pribor, pa pravi, da ni treba, da bom kmalu doma, ker me bodo samo zaslišali. Kratko slovo [od družine] in že smo na cesti. Sneg je za dober meter zasul ulice, po katerih gremo proti sodnim zaporom. Ob 130 [uri] – 12. januarja – me potisnejo v celico 156 v drugem nadstropju. Ni luči. Dotipam se do postelje, a spati ni mogoče. Okni [sta] razbiti, [je] neprestan [in] močan prepih.«