Osmrtnice

Rodila se je 13. oktobra 1928 v Gančanih, župnija Beltinci. V družini je bilo deset otrok. Trije otroci so umrli v rani mladosti, sedaj živijo še tri sestre in en brat. Krstno ime s. Stanislave je bilo Terezija, saj se je rodila dva dni pred godom sv. Terezije Velike. Po zgledu svojih starejših rojakinj, Avguštine in Mihaele Gjörek iz Dokležovja (rodni sestri), Benedikte Markoja, Neže Zadravec in Terezije Vindiš, vse iz Dolnjega Prekmurja, je 16-letna stopila v samostan sester magdalenk v Studenicah. Po postulaturi (6 mesecev) in po noviciatu (2 leti) je kmalu po drugi svetovni vojni naredila začasne redovne zaobljube uboštva, čistosti in pokorščine. Na slovesni praznik magdalenk, se pravi na praznik sv. Marije Magdalene, 22. julija 1948, pa je napravila večne zaobljube. Toda komaj je kot redovnica zaživela strogo in kontemplativno življenje, je prišla za magdalenski samostan v Studenicah in za vse sestre težka in usodna preizkušnja. Takratna oblast je leta 1949 samostan s celotnim posestvom in premoženjem nacionalizirala, samostan nasilno razpustila in redovnice pregnala, da so se razkropile. Priorico s. Jožefo Murkovič so 7. maja 1949 aretirali, 14. junija pa obsodili na eno leto zapora s prisilnim delom in zaplembo vsega samostanskega premoženja. (Kakšna ironija! Ko so pa vendar magdalenke delale na polju, da so se lahko preživljale.) Nekatere sestre so se vrnile domov k staršem, druge k sorodnikom ali znancem, mlajše pa so sprejele državno službo. Skupnega življenja ni bilo več mogoče obnoviti. Letopis z naslovom Cerkev na Slovenskem 1971 med redovnicami sploh ne omenja magdalenk. Šele Letopis slovenskih škofij 1978 jih spet omenja. Poimensko jih našteje 16, stanujočih na različnih krajih, Po razpustu je s. Stanislava nekaj let opravljala službo hišne pomočnice pri različnih družinah, nato pa se je za 15 let zaposlila kot delavka v obrtnem tapetništvu (od 2. avgusta 1954 do 28. februarja 1959). Končno je prevzela administrativno službo na takratnem škofijskem ordinariatu v Mariboru, kjer je službovala polnih 35 let (od 1. marca 1959 do 1994), najprej skupaj s katehistinjo Zvonko Kompare, nato pa s sedanjo uslužbenko administratorko gospodično Tončko Karničnik, vse do leta 1994, ko je zaradi srčnega infarkta (delne kapi) odložila svoje delo, se za kratek čas preselila v »svoje« Studenice, v skromno stanovanje, nato pa prišla v Maribor v dom za ostarele in onemogle duhovnike, kjer je preživela zadnjih 16 let. Čeprav ni bila v samostanu, je vendar živela magdalensko karizmo. Njena soba v domu je bila samostanska celica. Tam je tudi končala svojo daritev in tako kot zadnja magdalenka sklenila poslanstvo nekdaj slavnega magdalenskega samostana v Studenicah in magdalenskega reda v Sloveniji. Z besedami iz Knjige žalostink bi lahko vzkliknili: »O kako samotno stoji samostan v Studenicah, nekdaj poln sester!« (prim. Žal 1,1). Nekajkrat je poskušala oživiti magdalenski red in njegovo poslanstvo. Svojo življenjsko daritev je končala tri dni pred praznikom redovne zavetnice, sv. Magdalene, v 82. letu življenja in 62. letu redovništva. Za svoj bogat življenjski opus je prejela dvojno priznanje: posebno zahvalo in priznanje kot katehistinja ob 25-letnici Teološko-pastoralnega tečaja (20. maja 1989) pozneje pa je prejela še najvišje škofijsko odlikovanje – diplomo in medaljo A. M. Slomška za zasluge v službi mariborske škofije, sedaj nadškofije (16. novembra 1996). Pogrebni obred je v Studenicah v sredo, 21. julija, vodil nadškof metropolit Kramberger, ob škofu Smeju. V grobu magdalenk čaka častitljivo vstajenje pri podružnični cerkvi sv. Lucije. Tako se je uresničilo geslo magdalenk: »Našla sem Njega, ki ga ljubi moja duša« (Vp 3,4). Prav to so naslednji dan, na god sv. Marije Magdalene, brali v mašnem berilu po vsem katoliškem svetu.

Jezus pravi, naj se naše srce ne vznemirja in naj verujemo vanj (prim. Jn 14,1). Obe Jezusovi zahtevi je v svojem življenju uresničil mons. Ljubo Marc, upokojeni župnik v Biljah. Umrl je ponoči, 23. avgusta, v šempetrski bolnišnici. Nekaj ur prej je prejel še sv. obhajilo. Rodil se je 1. novembra 1920 v bolnišnici v Ljubljani, živel in odraščal pa je v Ajdovščini. V svoji knjigi »Črepinje « opisuje spomine na zaporniška leta, vendar ne opisuje svojega otroštva in gimnazijskih let iz malega semenišča. Popisovati začne dogodke z vstopom v bogoslovje v Gorici leta 1940. V duhovnika je bil posvečen 3. junija l. 1944 v cerkvi Srca Jezusovega v Gorici. Gospod Ljubo se ni preveč vznemirjal, ko ga je škof po posvečenju 1944 poslal v Cerkno, kjer so partizani malo prej ubili kaplana Lada Piščanca in Ludvika Slugo. Ni se vznemirjal, ko po zaprtju meje l. 1947 ni mogel več na Gregoriani v Rimu nadaljevati študija cerkvene zgodovine, ki ga je začel leto prej. Ni preklinjal škofa, ko ga je l. 1948 poslal za župnijskega upravitelja v Drežnico. Na zloglasnem Tolminskem procesu leta 1952 je bil obsojen na deset let krivičnega zapora, skoraj sedem let ga je prestal, zato ker je javno govoril proti oviranju verouka v cerkvah in proti krivičnemu zapiranju duhovnikov. Po obsodbi je zapisal v Črepinjah: »Uredil sem se in odganjal misel na deset let zapora. Tolažil sem se, da nisem sam.« Zapor je prestajal na Žalah v Ljubljani, na Igu in v Škofji Loki. Po vrnitvi na svobodo l. 1958 je bil sedem let župnik v Godoviču, deset let na Planini, odkoder je upravljal še Ustje, in potem celih 35 let v Biljah. Zadnjih deset let je bil v pokoju, a je še vedno rad pomagal v župniji. S Planine je hodil v semenišče v Vipavo učit družboslovje, iz Bilj pa na Mirenski grad, kjer je imel predavanja za zakonce in družine. Pisal je v Mladiko, Cerkev v sedanjem svetu, v Družino in Katehetski zbornik. Sv. oče Janez Pavel II. ga je pred enajstimi leti odlikoval z nazivom monsignor. Gospod Ljubo je globoko občutil svet in življenje. Kot duhovnik je doživljal veliko lepih reči pa tudi ponižanja, krivice, sovraštvo in nezasluženo trpljenje. Nikoli ni obupal. Ohranil je humor, ki je znamenje bistrosti, pogum in pokončno držo, človeško in duhovniško dostojanstvo pa tudi pripravljenost za spravo in odpuščanje. Za vse delo, ki ga je opravil po župnijah z govorjeno in pisano besedo, kot član komisije za cerkveno umetnost, za dobro počutje, ki ga je ustvarjal med duhovniki, in za vse hudo, ki ga je prestal, se mu je iskreno zahvalil škof Metod na pogrebu v Biljah, v torek, 24. avgusta. Od njega so se poslovili še g. Alenka Lukežič,v imenu župnije Bilje, dr. Marko Pišljar v imenu žup nije Godovič in Niko Ličen v imenu župnije Ajdovščina. V Ajdovščini je vodil pogreb dekan Alojz Šinkovec, nečak Matej Marc pa se mu je prisrčno zahvalil za zgled značajnega človeka in dobrega strica. Naj se prijeten vonj njegovega humorja, njegove vere in upanja ohranja med nami. M.

Kje je že leto 1971, ko sem se, tretješolka celjske gimnazije, udeležila biološkega raziskovalnega tabora v Strunjanu! Sodelovala sem v botanični skupini. Vodil nas je mlad botanik z biološkega oddelka Biotehniške fakultete. Prof. Tone Wraber. Eden najlepših dogodkov je bilo njegovo odkritje edinega rastišča jagodičnice in mirte v Sloveniji na rtu Ronek ob Zalivu sv. Križa. Naslednje leto je doktoriral v Trstu z disertacijo o pionirskih vrstah rastlin v Julijskih Alpah. Študij biologije na biotehniški fakulteti je pomenil nadaljnje srečevanje z njim kot asistentom pri predmetu taksonomija rastlin. Strokovne ekskurzije so bile pod vodstvom Toneta Wrabra nekaj posebnega. Pripovedoval in razlagal je z žarom in veliko ljubeznijo do stroke in do maternega jezika in domovine. Ni maral površnosti. Ko smo botanizirali po Čavenski Mali Gori, sem navdušeno rekla:« Na vlažnih predelih rastejo celi grmi sibirske perunike!« On pa: »Kakšni grmi, saj ni olesenela!« Morala bi reči šopi perunik. Pa botanični izlet na Vipavske Mlake: Želela sem preveriti latinsko ime neke rastline. In naredila slovnično napako. Dr. Wraber me je opomnil: » Ti, ki učiš na škofijski gimnaziji in imate latinščino, moraš paziti na pravilno rabo znanstvenih imen!« Leta 2008 sem na simpoziju o vegetaciji Slovenije, ki je bil posvečen 70. obletnici rojstva dr. Toneta Wrabra, predstavila botanično delo duhovnika Alojzija Filipiča, ki je s Tonetom Wrabrom strokovno sodeloval. Dr. Tone Wraber je začel svojo poklicno pot v alpskem botaničnem vrtu Julijana. Bil je kustos v Prirodoslovnem muzeju, potem asistent in kasneje profesor rastlinske taksonomije na oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Po upokojitvi leta 2007 je še poučeval osnove latinščine za biologe. Kot znanstvenik se je posvečal rastlinski sistematiki in fitogeografiji Slovenije in nekdanje Jugoslavije. Bil je goreč zagovornik varstva narave. Predavatelj, ki mu ni bilo odveč priti med preproste ljudi. Bil pa je prepričan, da se le s trdim delom doseže pravi uspeh. V Ognjišču je bil objavljen pogovor z dr. Wrabrom ob njego vi 70-letnici. Kdo bi si bil mislil, da ga bo Gospodar življenja tako kmalu poklical v večnost. Dr. Tone Wraber hvala vam za vse, kar ste nam dali. V miru počivajte na cvetnih poljanah večnosti. I. B.

Janez Požgane se je rodil 9. avgusta 1921 očetu Jožefu in materi Jožefi Požgane, imel je še sestri Pepco in Nežko. Otroci so kmalu ostali brez očeta, zato je Janez poprijel za vajeti pri hiši. Dela doma nikoli ni zmanjkalo, a je kljub temu veliko pomagal drugod. Bil je mobiliziran v nemško vojsko in je čas vojne preživljal v Grčiji, Nemčiji in Franciji. Vera v Boga, ljubezen do domačih in močna navezanost na Goličnikovo Rozalijo so Janeza bodrile v grozotah vojne. Uspelo se mu je vrniti domov in z Rozalijo sta krepila ljubezensko vez vse do leta 1950, ko sta si izmenjala prstane in si obljubila večno zvestobo. Po poroki se je Rozalija preselila k Požganetu, kjer je z možem pripravljala topel dom za otroke. Prva je zagledala luč sveta Marija, danes šolska sestra Slavka, za njo Ivan, Rozika in najmlajši Štefan. Pridni in skrbni starši so lepo skrbeli zanje: oče je hodil v službo kot gozdni delavec, mama je gospodinjila. Marsikatera preizkušnja je skalila Janezu oči, a globoka vera in toplo družinsko ozračje sta mu pomagala, da je znal vse prebroditi z dobro voljo. Skupaj z Rozalijo je užival sadove zakonskega življenja polnih 56 let. Težko je izbrati besede, ki bi označevale vse njegove vrline. Janez ni bil le čudovit mož, bil je krasen, skrben in kot kruh dober oče. Ljubezni mu nikoli ni manjkalo tudi za vnuke in pravnuke. V rodnih Belih Vodah je bil že od malih nog med tistimi, ki so se s svojimi deli zapisali v zgodovino vasi. Bil je dejaven v prosvetnem društvu in dober igralec. Zaupane so mu bile številne naloge, ki jih lahko opravljajo le odgovorni ljudje. V krajevni skupnosti je bil med drugim predsednik in tudi mrliški oglednik. Radi smo bili v Janezovi družbi, zato je bil povsod dobrodošel. Njegova dobra volja, humor, včasih drobna hudomušnost so vsakomur polepšali dan. Bister um, razgledanost, načitanost pa sta mu bila vse do zadnjega v prid, da je bil z vsemi enakopraven sogovornik. Vse življenje je bil dejaven v domači cerkvi. Bil je član ŽPS in polnih sedem let kot ključar pri Sv. Križu tudi mežnar, ki je z zvonjenjem vabil ljudi k daritvi in molitvi. Pokojni Požganetov ata je lepo posnemal svojega zavetnika Janeza Krstnika po skromnem načinu življenja in po vestnem odnosu do bogoslužja in molitve: redna sveta maša, prejemanje zakramentov, vodil je molitev rožnega venca pred mašo. Rad je prihajal v cerkev. Sveta maša mu je dala moči za ves teden. Ob večerih in nedeljah je prebiral versko literaturo in s tem širil svoj duhovni svet. Pred nekaj dnevi je Janez dopolnil 89 let. Ponosen je bil na to, da je bil kakšno leto najstarejši moški v Belih Vodah. Kljub visoki starosti pa vzroka za bučno slavje Požganetovi niso imeli očetu Janezu so življenjske moči naglo pešale. Kljub hudim bolečinam je bil potrpežljiv bolnik, njegovo telo pa je omagovalo pod težo bolezni in v petek, 20. avgusta, proti jutru dokončno omagalo. Oče Janez se je želel posloviti od tega sveta v objemu svojih najdražjih in tako je tudi bilo. Med njimi je tiho in mirno zaspal in se preselil v večno življenje. Domači so hvaležni vsem, ki so jim kakorkoli pomagali v času, ko je bil oče priklenjen na bolniško posteljo. Hvaležnost za vse dobro se je pokazala tudi ob slovesu od doma in pogrebu. Pri molitvi in daritvi zanj v ponedeljek, 23. avgusta, se je škofu Jožefu Smeju in desetim duhovnikom pridružilo veliko sorodnikov, vaščanov in sester. Janez, na svidenje tam, kjer je naš večni in pravi dom! S.

Od njega smo se poslovili 19. septembra v cerkvi sv. Duha v Ločah in na tamkajšnjem pokopališču. Iskreno se zahvaljujemo mariborskemu nadškofu pomočniku dr. Marjanu Turnšku za darovano sveto mašo in pogrebni obred, številnim sobratom duhovnikom za somaševanje, še posebej njegovim sošolcem in prekmurskim rojakom. Hvala cerkvenemu pevskemu zboru župnije Loče za prelepo petje. Hvala vsem govornikom, ki so z izbranimi besedami v cerkvi in ob odprtem grobu opisali plemeniti lik dragega pokojnika kot duhovnika in misijonarja. Posebno hvaležnost dolgujemo faranom Loč za vzorno organizacijo pogreba, krajevni skupnosti, vsem društvom ter številnim Pepijevim prijateljem. Hvala tudi faranom rojstne župnije Tišina za udeležbo na pogrebu ter vsem, ki ste darovali za sv. maše in v druge dobrodelne namene. Naša zahvala velja medicinskemu osebju oddelka abdominalne kirurgije na UKC-ju v Ljubljani, še posebej asistentu Valentinu Sojarju, dr. med, kjer smo poleg strokovne pomoči našli tudi veliko človeške bližine. Bog povrni bolniškemu župniku g. Miru Šlibarju za poslednji obisk in podeljene zakramente.

Brat Alojz in sestra Marija z družino

Iskreno se zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in znancem za izrečeno sožalje, podarjene sveče, darovane svete maše ter darove za Pastoralni dom v Preski. Posebna zahvala tudi osebni zdravnici dr. Jelki Premelč in osebju Onkološkega inštituta Ljubljana. Zahvaljujemo se tudi Hipnos, d. o. o. Medvode za organizacijo poslovilnega obreda, župnikoma g. Franciju Klopčiču in g. Janezu Hamu za nagovor ter opravljeni obred, pevcem Zupan in izvajalcu Tišine. Hvala vsem tistim, ki ste ga imeli radi in ga boste ohranili v lepem spominu.

Žalujoči: vsi njegovi Medvode, 14. marca 2011

Pokojni se je rodil 25. oktobra 1923 v vasici Cerovec. V družini so bili trije fantje in dekle. Razgibana pokrajina je bila težavna, vendar so zemljo skrbno obdelovali. Živeli so skromno. Redna večerna molitev in obisk nedeljske maše so jim prinašali božji blagoslov. Pričela se je druga svetovna vojna. Najstarejšega sina je nemški okupator poslal na rusko fronto, kjer je padel. Martin pa je bil z nemškimi oddelki poslan do Afrike. Tam so bili hudi boji. Martin se je z gorečo molitvijo priporočal Bogu in Mariji za rešitev iz vojnega pekla. Zaobljubil se je, da bo vsako leto romal k Mariji na Kalobje, če ostane živ. Njegova molitev je bila uslišana. Srečno je prestal vse nevarnosti. Angleži so ga ujeli in ga poslali v Ameriko. Domov se je vrnil po dobrih štirih letih, leta 1947. Zaobljubo iz težkih časov je izpolnjeval vztrajno in z veliko hvaležnostjo. Vojne grozote in ujetništvo so njegovo vero in zaupanje v božjo in Marijino pomoč še okrepile. Doma so ga čakali starši in domača zemlja. Komaj je dobro zastavil delo, so ga vpoklicali k vojakom. Po vojaščini ga je doma čakala mama in najmlajša sestra. Z veliko vnemo se je lotil dela. Bil je napreden gospodar. Uvajal je nove pridobitve. Z delom in nasveti je pomagal tudi sosedom. Bil je pobudnik za napeljavo elektrike in pri gradnji cest v domači vasi in šmarski okolici. Mlajši brat in sestra sta odšla od doma, zato je tudi on iskal nevesto za gospodinjo. Našel jo je v domači župniji. Pridna in dobra je bila. V družini je vladala sloga in ljubezen. Rodili so se jima štirje sinovi. Vzgojila sta jih v pridne in poštene fante. Doma je ostal najmlajši sin France. Martin je bil zelo vesel, ko so se rodili vnuki in ga radi obiskovali. Prišla je nova življenjska preizkušnja, zbolela je žena in po daljši bolezni tudi umrla. Izguba ljubljene žene ga je globoko prizadela, vendar ne strla. Zaupal je v božjo in Marijino pomoč. Telesne moči so popuščale, noge ga niso več dobro ubogale. Posadili so ga na invalidski voziček, da je zunaj pred domačo hišo gledal svojo zemljo, ki jo je prej s tako ljubeznijo obdeloval. Telesno je bil šibak, a duhovno je ostal svež do pozne starosti. Veselil se je obiskov svojih najbližjih. Sin in snaha sta mu v bolezni lepo stregla. Bil je potrpežljiv bolnik, hvaležen za vse.

Imamo ga v lepem spominu. Najlepše se zahvaljujemo tudi bratom minoritom, ki so mu stali ob strani zadnje ure njegovega zemeljskega življenja.

Vse sorodstvo Gorjansko, Solkan, Šempas, Reka, Banja Luka