Osmrtnice

P. Lojze Kovačič, jezuit in kaplan v župniji Ljubljana - Sv. Jakob, se je 25. junija, na dan državnosti, po kosilu odpravil na obisk v Borovnico. V vasi Pako je ob železniškem podvozu pustil avto in se peš odpravil po poti, ki zavije v grič. Precej strma pot. Mimogrede je pozdravil neznano gospo, ki je bila na vrtu pred hišo. Po nekaj korakih pa se je nenadoma zgrudil na tla, vstal, padel še enkrat in pri padcu vznak izdihnil pred hišno številko 14. Hitra pomoč ni pomagala in zdravnik je ugotovil »nenadno srčno smrt«. P. Lojze se je tako vzpel na svojo Kalvarijo, trikrat padel in končal ob štirinajsti postaji svojega življenjskega romanja.

Rodil se je 5. februarja 1951 v Delnicah na Hrvaškem v družini štirih bratov in ene sestre. Brat Stanislav je župnik in dekan v Delnicah in je bil ob krsti svojega brata skupaj z obema bratoma in sestro. P. Lojze je osnovno šolo obiskoval v Delnicah in v Lokvah v Gorskem Kotarju, od tretjega razreda naprej pa v Renčah pri Novi Gorici, kamor se je družina preselila. Po osnovni šoli je bil v malem semenišču, ki so ga v Dubrovniku vodili jezuiti. V jezuitski noviciat v Mariboru je vstopil 14. septembra 1968. Filozofijo in teologijo je študiral in končal na Teološki fakulteti v Ljubljani, mašniško posvečenje pa mu je v draveljski cerkvi podelil nadškof Jožef Pogačnik 14. aprila 1979. Na ljubljanski Teološki fakulteti je naredil magisterij in doktorat iz nauka o Cerkvi (ekleziologija). Kot arhivar slovenske province Družbe Jezusove je raziskoval zgodovino jezuitskega reda, bil je kaplan v Borovnici, od leta 1984 pa v župniji Ljubljana - Sv. Jakob. O svojem poklicu je zapisal: »Duhovni poklic sem prvikrat začutil že zelo zgodaj, namreč na začetku osnovne šole, ob zgledu brata, ki je bil takrat že v semenišču. Brat je pripovedoval o svojem življenju v semenišču. Takrat sem začutil, da bi bilo takšno življenje in takšno delo tudi za mene. Bil sem ministrant in ob zgledu domačega duhovnika se je moja začetna želja utrjevala. Domači župnik me je ob diapozitivih o misijonarjih navdušil za delo v takšnih pokrajinah. Pri jezuitih me je predvsem navdušila njihova misijonska dejavnost.« Pogrebno bogoslužje s sveto mašo je 2. julija vodil škof Anton Jamnik. Verniki so napolnili cerkev vseh svetih na Žalah. Pel je župnijski zbor sv. Jakoba, sodelovala je večja skupina ministrantov iste župnije, od priljubljenega duhovnika so se z govori poslovili župnik p. Jože Kokalj, predstavnik župnijskega občestva prof. Darko Gorenc in predstavnica diakonije s. Darja Koželj MS. Župnijsko občestvo je nenadni odhod priljubljenega duhovnika in zvestega obiskovalca bolnikov globoko presunil. G. škof Anton Jamnik je omenil pokojnikovo novomašno geslo: »Nič ni ta, ki sadi, nič ni ta, ki zaliva, ampak ta, ki daje rast, Bog« (1 Kor 3,7). Poudaril je njegovo skromnost, skrito navzočnost in duhovno bližino do tistih, s katerimi se je srečeval. Omenil je misel Dostojevskega iz Bratov Karamazovih, da bomo nekoč vsi – z roko v roki – pri Bogu … in večni mir bo. Provincial p. Milan Bizant se je posebej zadržal pri vlogi, ki jo je pokojni imel kot arhivar slovenske province Družbe Jezusove. »Pater Kovačič je dejansko vsak dan, uro za uro živel z delom zgodovinarja in arhivarja in za to je potrebna močna ljubezen do Boga in do Družbe Jezusove. To je moč skrite ljubezni.« V imenu župnije Borovnica se je poslovil Franc Volek, dekanijski duhovniki pa so se zbrali pri Sv. Jakobu pri maši in večernicah za pokojnega sobrata v duhovništvu.

Od nje smo se poslovili 23. junija na pokopališču v Moravčah.

Nečakinji Mira in Albina z družinama

Iskrena hvala vsem, posebno sorodnikom in vaščanom, ki ste se od nje še zadnjič poslovili, nam izrazili sožalje, darovali cvetje, sveče ter sv. maše in jo pospremili k večnemu počitku. Hvala g. župniku Florijanu Božnarju za lepo opravljen pogrebni obred, prav tako somaševalcu g. Jožetu Šuštariču. Hvala pevcem Mešanega pevskega zbora župnije Dobrnič za zapete žalostinke in trobentaču Gregorju Smoliču za pesem slovesa. Iskrena hvala tudi osebju Zdravstvenega doma Trebnje in Splošne bolnišnice Novo mesto. Hvaležni za vsa njena dobra dela in zgled jo bomo ohranili v spominu in molitvi.

Žalujoči: vsi njeni

Mama Beti, vedi, da si v naših mislih in naših srcih še vedno ti. Spremljajo nas tvoji nauki, tvoje besede in tvoja dejanja.

Peter, Nevenka, P. Timotej, F. Krištof, J. Gabrijel

Desetega junija mineva leto, odkar nas je zapustila naša dobra Terezija Osredkar iz Ljubljane. Z močno vero in zaupanjem v Boga Očeta in nebeško Mater Marijo se je vse življenje razdajala in za vsakega posebej našla čas. Zato za vedno ostaja v naših mislih in molitvah.

Vsi njeni

Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki so ga pospremili na njegovi zadnji poti, še posebej g. župniku Jožetu Kolmanku, upokojenemu župniku iz Ljutomera, g. Martinu Paniču, njegovi zdravnici dr. Pozderčevi in vsem, ki so darovali cvetje, sveče ali denar za slovenske misijonarje. Vsem imenovanim in neimenovanim, ki ste nam kakorkoli pomagali, iskrena hvala.

Vsi, ki smo ga imeli radi. Sp. Kamenščak, junija 2010

Hvala vsem za podarjeno cvetje, sveče, za vsak stisk roke, izrečeno sožalje in tolažilne besede. Hvala gospodu župniku za lep obred, pevcem in vsem, ki ste jo pospremili k miremu počitku.

Žalujoči: vsi njeni

Od njega smo se poslovili v torek, 8. Junija, v cerkvi St. Joseph Morrow Park. Pokopan bo na jezuitskem pokopališču.

Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen.

Rodil se je 18. decembra 1928 v Ljubljani. Leta 1945 je zapustil Slovenijo in nato tri leta živel v begunskih taboriščih v Avstriji. Leta 1948 je odšel v Kanado, kjer je l. 1950 vstopil v jezuitski noviciat. V duhovnika je bil posvečen leta 1964 v Torontu. Leta 1966 je začel študij Svetega pisma v Würzburgu v Nemčiji, kjer je leta 1971 promoviral iz Pavlove teologije. Dolga leta je bil profesor eksegeze v Torontu občasno je predaval tudi v Sloveniji in v slovenščini izdal več knjig.