Osmrtnice

Vsem, ki postojite ob njenem grobu, ji prižigate svečke in se je spominjate v molitvi – iskrena hvala.

Njeni najdražji

Od drage Micke smo se najprej poslovili v župnijski cerkvi sv. Avguština v Strugah, kjer smo jo k zadnjem počitku pospremili z molitvijo in darovano poslovilno sveto mašo, ki jo je opravil dobrepoljski župnik Franc Škulj ob somaševanju Marinka Bilandžiča in Bogomirja Hrena. Na dan pogreba je bila odpeljana v domači kraj, v Veliko Lipje, v podružnično cerkev sv. Martina, kjer je ležala do pogreba. Pogrebno mašo s pokopom je opravil arhidiakon in kanonik dr. Franci Petrič, ki je našo Micko na božjo njivo k večnemu počitku pospremil z lepim nagovorom, za kar se mu najlepše zahvaljujemo. Od nje so se s somaševanjem poslovili tudi ribniški dekan, Anton Brčan, pater Filip Rupnik iz Nove Štifte, župnik Ciril Murn iz Hinj ter oba struška župnika, peli pa so pevci cerkvenega zbora iz Strug in pevci iz Žužemberka. Vsem lepa zahvala. Najlepša hvala tudi pogrebni službi, saj smo bili presenečeni nad lepim odnosom do dela, ki ga opravljajo. Zahvala tudi Andreju Debeljaku, ki je iz misli faranov napisal govor naši Micki v slovo: »V spomin so za vedno vtisnjene skoraj svete podobe marljive ženice, upognjene nad trdo ilovnato grud, s kravjo vprego, hitečo prižigati zvonove v cerkev, skrbno krasečo cerkev, s sklenjenimi rokami pri sveti maši in še in še. Koliko pirhov, potic in drugih dobrot so prejeli nešteti rodovi naših ministrantov in pevcev po njenih dlaneh. Za vedno nam bo lahko ostala zgled bogaboječnosti, dobrote, pridnosti poštenosti, skromnosti, ljubezni do soljudi, zemlje in živine ter do vsega ostalega. V 54 letih, kolikor jih je v struški fari posvetila Bogu, zemlji in nam faranom, je postala tako naša, kot bi bila od nekdaj del naše skupne družinice. Tiho, mirno in spokojno smo jo položili v rodno zemljo, njena duša pa je že na poti k Bogu, Mariji in sveti družini, ki jim je vse življenje tako zvesto služila.« Bog naj povrne vsem, ki ste rajni Micki kaj dobrega storili, jo v bolezni obiskovali, ob njej v zadnjih urah molili in jo v tako velikem številu pospremili na njeni zadnji poti.

Hvala vsem v mojem imenu in v imenu vsega njenega sorodstva. Bogomir Hren, upokojeni struški župnik

Rodil se je 17. maja 1950 v Zagorici, mašniško posvečenje pa je prejel 19. aprila 1976 v Stranjah. Duhovniško službo je opravljal v župnijah Ljubljana – Šentvid in Cerklje na Gorenjskem, nazadnje pa v župniji Podlipa, ki jo je vodil vse od leta 1984 in tam v letu 2001 tudi praznoval srebrni jubilej mašniškega posvečenja. Od pokojnega Antona smo se poslovili v petek, 27. julija, na pokopališču v Podlipi, kjer je tudi pokopan. Rajnega priporočamo v molitev.

Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen.

Od pokojnega duhovnika Štefana Vereša smo se poslovili v sredo, 18. julija, v Bratoncih, župnija Beltinci, kjer je tudi pokopan.

Naj mu Gospod povrne vse dobro, kar je v življenju storil kot njegov duhovnik in naj bo čim prej v polnosti deležen Božjega kraljestva, ki ga je oznanjal.

Rodil se je 22. decembra 1936 v Bratoncih, župnija Beltinci. Po opravljeni maturi se je v težkih, Cerkvi nenaklonjenih časih odločil za duhovniški poklic. Teologijo je študiral v Đakovu in bil 29. junija 1961 v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Prva njegova kaplanska služba je bila v Poljčanah (1962 – 1963). Od tam je odšel za kaplana v Slovenske Konjice (1963 – 1965). Leta 1965 je prevzel skrb za župnijo Sv. Kunigunde na Pohorju in za župnijo Skomarje. Leta 1972 je odšel za leto dni delovat med slovenske rojake v Berlin (1972 – 1973), po vrnitvi v domovino je spet prevzel skrb za župnijo Sv. Kunigunde in to župnijo vodil vse do upokojitve v letu 1988. Kakor je v svoji mladostni dobi z veseljem zrl panonsko ravnino okrog rodnih Bratonec, prav tako so mu skozi čas prirasli k srcu kraji in ljudje pod Pohorjem. Kako zelo se je kot dušni pastir povezal z ljudmi, kaže tudi dejstvo, da se je odločil ostati med svojimi nekdanjimi župljani tudi še po upokojitvi. Ta njegova odločitev pa je bila hkrati dragocen dar sobratom duhovnikom v dekaniji Slovenske Konjice, saj je vedno rad pomagal pri pastoralnem delu, kadar so ga sobratje prosili za pomoč.

Iskreno se zahvaljujemo sorodnikom, prijateljem, znancem in sosedom za nesebično pomoč, izrečena sožalja, darovano cvetje in sveče. Iz srca se zahvaljujemo dr. Habjanu, gospodu župniku Tinetu Skoku za lep pogrebni obred in vzpodbudne besede, domačim pevcem za zapete žalostinke, pogrebnemu zavodu Akris ter vsem, ki ste ji v tako velikem številu izrazili spoštovanje in se poklonili na njeni zadnji poti s svojo prisotnostjo in tolažilnimi besedami. V zadnji dom smo jo pospremili v petek, 6. junija, na pokopališču v Selcih. Močno jo bomo pogrešali.

Hčerka Marija, sinova Iztok in Adi z družinami ter sestra Tilka in ostalo sorodstvo

Pogrebna maša bo v petek, 20. julija, ob 15. uri v župnijski cerkvi pri sv. Marjeti niže Ptuja (Gorišnica). Po maši bo pogreb na pokopališču v Gorišnici.

Naj počiva v miru!

Rojen je bil 30. novembra 1932 v Moškajncih, župnija sv. Marjete niže Ptuja. Leta 1956 je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani in istega leta bil posvečen v duhovnika. V letih 1957-1960 je kot kaplan služboval v Trbovljah, nato je bil škofijski aktuarij in škofijski tajnik v letih 1960-1967 v času, ko je škof Držečnik sodeloval na II. vatikanskem koncilu, ga je spremljal in hkrati nadaljeval študij v Rimu v letih 1964-1967. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je leta 1962 doktoriral iz cerkvenega prava, leta 1967 pa je opravil še drugo habilitacijsko nalogo in jo ubranil na Lateranski univerzi v Rimu, in sicer iz kanonskega prava. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je bil predavatelj od leta 1967, leta 1969 je bil izvoljen za docenta na katedri za cerkveno pravo, leta 1972 za izrednega profesorja in leta 1982 za rednega profesorja. Več mandatov je bil prodekan Teološke fakultete v Ljubljani in voditelj mariborske Enote TEOF. V mariborski škofiji je opravljal številne pomembne službe. Bil je ekonom v bogoslovnem semenišču 1968-1970, prosinodalni eksaminator 1969, namestnik oficiala Škofijskega cerkvenega sodišča. Leta 1970 je bil imenovan za predsednika Cerkvenega sodišča II. stopnje za ljubljansko nadškofijo, leta 1971 pa za oficiala (predsednika) (Nad)škofijskega cerkvenega sodišča v Mariboru. Službo oficiala je opravljal vse do svoje smrti. Za svoje aktivno delovanje v akademskih ustanovah doma in v tujini je profesor Ojnik bil večkrat odlikovan, med drugim je leta 1994 postal zaslužni profesor Univerze v Mariboru in leta 1998 akademik Evropske akademije znanosti in umetnosti. »Bog je velik!«, je rad in večkrat vzkliknil pokojni profesor Stanko Ojnik. S temi besedami je mariborskemu nadškofu msgr. Marjanu Turnšku izpovedal svoje zaupanje v Boga in v njegovo previdnost, ko ga je nadškof obiskal na oddelku mariborske bolnišnice na mariborskem Pohorju. Naj sedaj v večnosti pri Bogu v polnosti živi, kar je v zemeljskem življenju veroval in kot duhovnik oznanjal!

Od nje smo se poslovili v torek, 17. julija, na pokopališču na Brezjah. Pokojno Anico priporočamo v molitev.

Nečak Jože in drugo sorodstvo Brezje, julija 2012

Ob boleči izgubi naše mami in babice se zahvaljujemo vsem, ki ste jo imeli radi in vsem, ki ste jo spremili na zadnjo pot.

Vsi njeni