Nadškof Alojz Uran, ki ga je danes zjutraj Gospod poklical v svoje naročje, je v svojem življenju z zgledom uresničeval - v času vodenja ljubljanske nadškofije pa posebej ob praznikih k temu tudi z besedami vabil vernike - evangeljsko misel: "Ne bojte se Kristusa!" V tišino velike sobote so se točno opoldne oglasili zvonovi ljubljanske stolnice z žalostno-radostnim oznanilom, črne zastave na zvoniku stolne cerkve in na pročelju nadškofije pa pričujeta, da se je poslovil človek, ki je imel Cerkev na Slovenskem in njene ljudi neizmerno rad.

Izbrali smo nekaj misli iz nagovorov, pridig in poslanic ob veliki noči pokojnega nadškofa iz časa vodenja škofije (od leta 2005 do 2009).

Iz prve velikonočne poslanice leta 2005: »Zakaj smrt, ko pa vse hrepeni po življenju?«

»Zakaj smrt, ko pa vse hrepeni po življenju? Smrt je potrebna za novo življenje. Toda smrt ali neprestano odtekanje življenja je mogoče tudi prehiteti, in sicer tako, da umiramo za druge. Veliki petek mora biti, da lahko doživimo veliko noč. Če z Njim trpimo in umiramo, potem vemo, da bomo z Njim tudi zaživeli na novo, polno življenje. Povsod tam, kjer dobrota zmaguje nad hudobijo, kjer ljubezen premaguje sovraštvo, kjer odpuščanje prevlada nad maščevalnostjo, življenje premaguje smrt – in to je vstajenje, ki se ga veselimo v Jezusu Kristusu. /…/ Čeprav mnogi tudi ta trenutek še doživljate trpljenje velikega petka, vam oznanjam, da za vsakim velikim petkom pride velika noč – praznik vstajenja in življenja.«

Iz velikonočne pridige 2006: »Vedno bolj doživljamo veliki petek«

»Velika noč je praznik veselja in upanja, prijateljstva in miru, po čemer vsi v sebi globoko hrepenimo. Kljub mnogim možnostim, ki nam jih obljublja in ponuja naš svet, pa vedno bolj doživljamo veliki petek.

Jezus iz Nazareta je podoba človeka, ki ni bil po meri sodobnikov. Bil je sicer priljubljen pri ljudeh, delil je dobrote – delal je izredne stvari in doživel cvetno nedeljo ob vzklikih: »Hozana, blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!« Ko pa ni izpolnil vseh pričakovanj ljudi, ki so želeli svet po svojih željah, se je »Hozana!« hitro spremenila v »Križaj ga!«. …

Ali moramo čakati, da se bo peklenski krog spremenil v obup in ubijanje nedolžnih? Jezus ga je sprejel nase zato, da bi pokazal, kaj stori zlo. On je zlo obsojanja tudi spremenil v rešitev, ker je umirajoč na križu izrekel božjo sodbo nad svetom, ki se glasi: Usmiljenje! Samo usmiljena ljubezen rešuje! Takšne ljubezni človek ne more ubiti. Jezusovo telo je bilo sicer ubito in položeno v grob, toda božje življenje je zmagalo tudi nad smrtjo."

Iz velikonočne poslanice leta 2007: »Samo resnica nas bo osvobodila«

»Veselo oznanilo velikonočnega jutra pa nam odpira nov pogled. Upanje ni samo optimizem, pravo upanje je 'obup, premagan z vero v Jezusa Kristusa'. Upanje je povezano z občestvom in ima zadnji razlog: večno življenje.

Če danes vsak dan »okušamo« smrt, je tudi zato, ker smo se pozabili vključiti v izvir življenja. Evropa, ki zanika krščanstvo, zanika samo sebe in se izloča iz zgodovine. To velja tudi za našo Slovenijo. Žal se danes premalo srečujemo s Kristusom v svetlobi velikonočnega jutra. Tudi pri nas, se kljub močnim krščanskim koreninam, prečiščenim s trpljenjem, največkrat srečujemo s Kristusom velikega petka in velike sobote, ki je v svoji Cerkvi preganjan. Srečujemo pa ga tudi v vseh, ki so vedno pripravljeni govoriti resnico in pričevati zanjo. Samo resnica nas bo osvobodila.

Nikar se ne bojte Kristusa! Nič vam noče vzeti, dati pa vam želi vse – svoje življenje. Posebej se ga oklenite bolni in trpeči, osamljeni in obupani. Vsi pa zaživimo v luči vstajenja: križ je postal edini izvir življenja in oznanilo upanja, ki ne vara.«

Iz velikonočne poslanice 2008: »Ustvarjeni smo za večno življenje«

»Z veliko nočjo vstopamo v največje skrivnosti krščanske vere in človeškega bivanja. Čeprav bi ljudje radi živeli čim bolj polno življenje, se vendarle neprestano soočamo z ovirami, trpljenjem in smrtjo. To velja za vsa živa bitja. Celotno stvarstvo je zgrajeno na evharistični zakonitosti: vedno mora nekaj umreti, da drugo lahko živi. Tudi človek je podvržen temu zakonu, čeprav ga težko dojame in še teže sprejme. Zakaj umirati, ko pa želimo živeti, živeti večno?

Velika noč nam odgovarja prav na to vprašanje. Ustvarjeni smo za večno življenje, vendar je do njega mogoče priti samo po ovinku velikega petka /…/ Zrno mora umreti, da bo iz njega vzklilo novo življenje. Jezus je kot najdragocenejše Božje seme moral biti vržen v zemljo človeškega greha, hudobije in trpljenja, da bo nad ljudmi vseh časov izrečena Božja sodba, ki se glasi: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Že v smrti tega semena je zagotovilo novega upanja in življenja. /…/

Kristusovo odrešenje ne prihaja iz trpljenja samega, ampak iz brezmejne ljubezni, s katero je sprejel trpljenje in smrt in se popolnoma daroval za nas. Te ljubezni ni mogoče ubiti ali je izničiti, ker je večna, ker je Življenje samo. Sprejmimo njegovo resnico, stopimo na njegovo pot in se radujmo njegovega življenja, ki pomeni našo večnost že danes, tukaj na zemlji. Jezus nam je zagotovil: 'Jaz sem vstajenje in življenje, kdor vame veruje, bo živel vekomaj.'«

Iz velikonočnega voščila leta 2009: »Sporočilo je tolažilno in ohrabrujoče«

»Staro znamenje velikonočne zmage je tudi podoba križa na vrhu Kalvarije, na katerem namesto Kristusa visijo povoji, v katere je bilo pri pokopu povito Jezusovo telo. Ni si težko predstavljati, da je nekdo, morda sam Jožef iz Arimateje, ki je Jezusa snel s križa in ga pokopal (Mt 27,57–60), po vstajenju vzel povoje iz groba in jih v znamenje in dokaz veselega dogodka zmagoslavno razobesil po izpraznjenem križu.

Sporočilo, ki ga oznanja prazen križ z razobešenimi povoji, je tolažilno in ohrabrujoče: sramota križa je končna, poveličanje križa pa je neskončno. Tudi bolečina smrti je začasna, zmaga nad smrtjo pa je večna. Temina zaprtega groba je prehodna, svetloba odprtega groba je trajna. Jožef iz Arimateje se smeje: »Tu imaš povoje, križ, zavij se vanje in se pokoplji! Odslej je tvoj jarem prijeten in tvoje breme je lahko!«

Križ na rami je razpoznavno znamenje vsakega Kristusovega učenca. Svetloba vstalega Kristusa naj prežene vse temine iz vašega srca!«