Takoj po prihodu na mejni prehod Fernetiči so pripadniki JLA zavzeli bojne položaje in tankovske topove obrnili proti mestu Sežana. VIR: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske



Južnoprimorska pokrajina TO

Območje južnoprimorske pokrajine TO in nasploh celotne Primorske je bilo v geostrateškem položaju obrambe SFRJ izrednega pomena, saj so iz te geostrateške smeri pričakovali in izdelovali načrte obrambe v primeru posredovanja sil NATA v Jugoslaviji, zato je bilo območje celotne Primorske prepredeno z vojašnicami JLA in vojaškimi skladišči, ki so bila po večini zunaj neposrednega dosega vojašnic. V Ilirski Bistrici sta bili dve vojašnici, ki sta spadali pod 13. (reški) korpus. 14. (ljubljanski) korpus pa je imel svoje pripadnike v Postojni in Pivki. Ob meji z Italijo je bilo več obmejnih stražnic, ki so spadale pod poveljstvo 64. obmejnega bataljona s sedežem v Sežani. Poveljnik pokrajine oziroma 4. PŠTO s sedežem v Postojni je postal podpolkovnik Franc Anderlič, ki ga je 30. junija 1991 zamenjal dotakratni načelnik štaba polkovnik Vojko Štembergar.

Bojni spopad Fernetiči

26. junija 1991 nekaj po 13. uri so se začeli premiki tankovskih in motoriziranih enot JLA, ki so pripadale 13. motorizirani brigadi iz Ilirske Bistrice. Enote so se razdelile v dve koloni. Ena se je usmerila proti Ribnici in od tam preko Vremske doline proti Divači ter mejnima prehodoma Fernetiči in Lipica. Poskusi, da bi preprečili pot tankom, so se izjalovili, tako da je kolona na Fernetiče prispela okoli 19. ure. Takoj po prihodu na mejni prehod Fernetiči so pripadniki JLA zavzeli bojne položaje in tankovske topove obrnili proti mestu Sežana. 28. junija so pripadniki območnega štaba TO Sežana in sežanske milice načrtovali usklajen napad na mejni prehod Fernetiči. Poveljstvo štaba je za to nalogo pripravilo dva voda svojih mož, enoto milice. Napad naj bi se začel ob 17.00, a je milica posredovala obvestilo slovenskega vrha o dogovorjenem premirju in napad so preklicali. 28. junija so napad na Fernetiče sicer odpovedali, a načrti za to akcijo nikakor niso bili pozabljeni.

Ob dveh ponoči je v. d. načelnika republiškega štaba TO Janez Slapar poveljstvu 45. obm. TO Sežana posredoval ukaz, da je treba ta dan doseči umik pripadnikov JLA in zveznih miličnikov s Fernetičev. Če tega ne bi mogli doseči s pogajanji, jih je bilo potrebno k vdaji prisiliti z orožjem. Dve uri pozneje se je sešel občinski koordinacijski odbor, ki je določil predsednika občine Vodopivca in predsednika izvršnega sveta občine Bandlja, da vzpostavita stik s polkovnikom JLA Obradovićem in ga prepričata v vdajo. Ta ni hotel nič slišati o tem, tako da je enota TO ob petih zjutraj dobila zeleno luč za napad. Ob sedmih je bil na postaji milice v Sežani sestanek, na katerem je poveljujoči, major Božac, razdelil naloge. Enote so morale do 10. ure priti na izhodiščne položaje za napad. Ob 10.30 je bil enotam TO v napadu ukazan premik iz izhodiščnih položajev na bojne, v višini bencinskega servisa, kjer je bila razporejena obrambna črta pehote JLA.

Spominski bojni znak Fernetiči. VIR: arhiv Revije Obramba


Grožnja z letali

Tedaj se je prvič po telefonu oglasil polkovnik Obradović iz sežanske vojašnice. Zahteval je prekinitev napada in umik enot TO. V nasprotnem primeru bi Sežano napadla vojaška letala. Major Božac mu je odgovoril, da bo akcija prekinjena le v primeru vdaje enot JLA na Fernetičih. Kot odgovor so sledili streli iz tankovskih mitraljezov. Ob 11.30 so enote TO zasedle bojne položaje. Hkrati je predsednik občine Vodopivec prejel novo zahtevo polkovnika Obradovića. Če ta ne bi bila uresničena, je oblastem predlagal, naj po 16. uri obvestijo civilno prebivalstvo, naj se umakne v zaklone zaradi drugih aktivnosti. Boji so se kljub izrečenim grožnjam nadaljevali. Teritorialci so pripadnike JLA pozivali k vdaji in vsake toliko časa je kakšen posameznik prebežal na slovensko stran. Ob 11.45 so prestregli zahtevo polkovnika Obradovića po letalskem posredovanju nad Sežano. 15 minut pozneje so letala poletela z letališča v Zagrebu, ob tem pa so iz tankov na Fernetičih začeli streljati po hribu Medvejek in Kompasovem motelu.

Pripadniki TO so odgovorili na napad. Najprej je eden od njih izstrelil tromblonsko mino med tanke, nato je pomočnik komandirja postaje milice Slavec izstrelil tromblonsko mino na sredino mitralješkega gnezda pripadnikov JLA, vendar ni eksplodirala. Vojaki so se dvignili in prebežali na slovensko stran, a jih je stotnik Sedmak poslal nazaj po puškomitraljez in osebno orožje. Ob 12.55 je bil spet vzpostavljen stik s polkovnikom Obradovićem. Ta je še naprej grozil, zahteval umik enot TO za 600 metrov in prenehanje streljanja iz zaseženega oklepnega vozila, katerega vrnitev je zahteval do 17. ure. Medtem so iz tankov streljali z zažigalnimi bombami, zato je v prostoru med bojnima črtama izbruhnil požar. Dokončni pogovori so se začeli ob 20. uri.

Polkovnik Obradović se je strinjal z umikom pripadnikov JLA, prosil je le za enodnevni odlog, saj naj bi v tem času prispeli vlačilci, ki bi odpeljali tanke z mejnega prehoda. Po posvetovanju z republiškim štabom TO so mu to odobrili. Inšpektor milice Ravbar je zahteval tudi predajo zveznih miličnikov. Ti so v dneh spopadov izropali brezcarinsko prodajalno. Miličniki se niso strinjali in so ponoči streljali na vojake v tankih, ki so te zapustili. Pripadniki JLA so mislili, da nanje streljajo teritorialci, zato so odprli ogenj na njihove položaje. Teritorialci so odgovorili na strele, a kmalu se je končalo, na srečo brez žrtev. Zvezni miličniki so nato pobegnili v Italijo, slovenska zastava pa je zaplapola na mejnem prehodu.


Avtor prispevka je polkovnik Slovenske vojske, prof. dr. Tomaž Kladnik. FOTO: VSO

_ _ _

IZ CIKLUSA VOJNA ZA OBRAMBO SLOVENSKE SUVERENOSTI PREBERITE ŠE:

1. del: Oblikovanje oboroženih sil demokratične Slovenije

2. del: Priprave na vojno

3. del: Dolenjska pokrajina TO