Simon Potnik. FOTO: Arhiv Družine.


Koliko priprav je, ko gremo na pomemben obisk! Izbira darila, obleke, časa, ko bolj ali manj nestrpno krenemo od doma … Srečno prevoženim kilometrom sledi mrzlično iskanje parkirnega prostora. Končno smo na vratih ljubega znanca. Slišimo živahen pogovor in glasbo. Pozvonimo. Nič. Pozvonimo še enkrat. Spogledamo se. Odpremo vrata. Vstopimo. Smo povabljeni gosti, počutimo pa se tako neprijetno.

Naj se sezujemo, slečemo plašče, gremo naprej? Zadrega na zadrego. Na hodniku srečamo nekaj neznancev, ki se zavzeto pogovarjajo. Nam že postaja žal, da smo tukaj.

Potem pa: A) Zasliši se prijeten glas iz dnevne sobe, dobrodošlica in klic veselja gostitelja. Oddahnemo si in vsa zadrega je preteklost. Ali: B) Po rami me potreplja sam gostitelj in se mi opravičuje, da me ni pravočasno obvestil ... Napovedalo se je toliko gostov … Res mu je hudo, a nas zdaj enostavno ne more sprejeti, bo pa kmalu priredil novo zabavo, posebej za nas in … Najbrž ne slišimo nič več. Pozabil je na nas, za nas ni prostora.

Pravo božično vzdušje

No, pa smo malo vstopili v pravo božično vzdušje. Bog vedno znova stopa po poti B, nam pa odpira pot A. Nam, privilegiranim. S tem mislim na nas žive. In tiste, ki so kdaj bili živi.

Prvi so bili nagovorjeni in povabljeni pastirji. V jaslicah so vsi tako prikupni, kdor je že kdaj bil v pravem hlevu, pa ve, kako se tam vse navzame hlevskega vonja. Poleg vonja je tu še kolektivni duh. Ljudje, ki živijo skupaj in skupaj tudi prenašajo tegobe, so velikokrat tudi boleče iskreni.

Če se nam že v garderobah telovadnic in fitnesov dogaja zajedljivost in preklinjanje, potem lahko z vsem tem računamo tudi tam okoli ognja, kjer ni manjkalo kaj za omotico ali hitrejše pozabljenje ...

Hm, takih vernikov si gotovo ne želimo v naših cerkvah. Niso primerno oblečeni in ne primerno naravnani. Pa tudi s tribun stadiona, kaj šele iz kakega gledališča ali koncertne dvorane, bi jim hitro pokazali pot pod jasno nebo.

Tem prvim neprimernim smo pomagali. Zaplete se pri tistih uglednejših, ki pa niso naše branže, našega kova, naših navad, našega prepričanja in naše vere ... Ne moti nas njihov drugačen videz. Ne moti nas njihova drugačna govorica. Niti nas ne vznemirja njihova drugačna vera. Saj smo ja glasniki vseenakovstva.

Naš Bog je Bog presenečenj

Kaj torej? Lahko pridejo zraven, z veseljem jim bomo pomagali, jih uvedli v naš pogled, torej v polnost resnice. Prvi sedeži pa so vendarle že zasedeni. Tudi če na njih ne sedi še nihče. Pa spet, kar ne pohujšujmo se nad župnikom, ki bi še kako iskreno rad, da bi se počutili dobrodošle v cerkvenih klopeh.

Ampak ta naš Bog je res Bog presenečenj. Ko smo mi obremenjeni s protokoli in procesi, z načrtovanji in ukrepi, pa s protesti in samimi seboj, on sprejema in sprejema. Od prvih do zadnjih! Ob tem mi odmevajo besede indijanskega poglavarja, ki pravi: »Zakaj kristjan prihaja, da nam prinaša luč, sam pa stoji v temi?«

Gospod si je priskrbel prvo občinstvo – od navdušenih pastirjev do zagretih in preudarnih treh modrih, kraljev. Prvi ubogi v duhu, drugi mogočni v hrepenenju. In v tem času korone, ko mi sanjamo, da bi končno odprli cerkve, nas roteče prosi, naj odpremo srca; ko se hočemo vrniti nazaj v svoje varne obrede, nas on prosi, naj gremo naprej, med tiste, ki ga iščejo. Niso daleč. Živijo v naših ulicah, srečujemo se z njimi v nakupovalnih središčih, na igriščih, parkiriščih.

Če jim ne bomo spregovorili o Gospodu, si bo, kot že tolikokrat, spet našel ali preproste pastirje ali zavzete iskalce »od drugod«, medtem ko se mi ukvarjamo z znamenitostmi in zgodovino in zgradbami »Njemu na čast«.

Božična zgodba ni družinska zgodba. Je resničnost živega Boga med nami in dobrodošlica vsemu stvarstvu. V njem je vsak dobrodošel.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (02/2020).

- Komentar: S pogumom do miru
- Komentar: Znane besede bom razumel drugače
- Komentar: Slišite pesem življenja?