Je maša, pri kateri je pet ljudi, manj maša kakor tista, pri kateri nas je 500? FOTO: Tatjana Splichal



Večino tokratnega cerkvenega leta smo praznovali drugače, kakor smo bili vajeni. To velja tudi za praznik Kristusa Kralja. Postavimo si vprašanje: Je bilo to leto zato manj »cerkveno leto«? Je bila velika noč manj velika noč, ker smo jo praznovali v času pandemije? Je maša, pri kateri je pet ljudi, manj maša kakor tista, pri kateri nas je 500?

Z vidika našega doživljanja je razlika, tega ne moremo zanikati. Ali drugače: razlika je z vidika tistega, kar je vezano na ta svet. Ni pa razlike v tistem, kar pri maši, pri praznovanjih vere, pri našem odnosu z Bogom ni od tega sveta!

Pomembno se mi zdi spraševati se in razločevati, kaj je v mojem – našem oznanjevanju, kaj v naši »pastoralni dejavnosti«, kot smo sedaj poimenovali oznanjevanje Božjega kraljestva v Sloveniji, od tega sveta in kaj ne.

Spominjam se začetkov svoje duhovniške poti. Leto 1991 je bilo tudi turbulentno, čeprav krajši čas in z bolj vidnim sovražnikom, kot ga imamo sedaj. V pastorali in življenju Cerkve nasploh smo takrat leteli na krilih svobode in kmalu začeli padati v vrtincu zavajajočega upanja, da bomo vzpostavili način bivanja Cerkve, ki se je začel spreminjati z drugo svetovno vojno in revolucijo.

Zlasti takrat mladi duhovniki, ki smo bili »samoumevni« za pastoralno delo z mladimi, smo se trudili po svojih najboljših močeh: skupine, izleti, šport, mladinske sobe … Oziraje se na tisto obdobje se sprašujem: Mar se nismo takratni kaplani v Sloveniji šli nekakšnih socialnih pedagogov, za kar pa v bistvu nismo bili kaj preveč usposobljeni?

Ta spomin mi odmeva ob sedanjih dilemah, ali »se spodobi« prenos maše prek različnih medijev ali ne. Mnogi se pri tem zelo trudijo. Zgledi sodobnih vlogerjev in drugih medijskih osebnosti vlečejo in služijo kot navdih mnogim duhovnikom za oznanjevanje na način, za katerega v bistvu nismo kaj preveč usposobljeni.

Ob tem se sama po sebi ponujata premislek in pomislek o uporabnosti in učinkovitosti tosvetnih pastoralnih pripomočkov za oznanjevanje in uresničevanje Božjega kraljestva.


Avtor komentarja je generalni vikar koprske škofije Slavko Rebec. FOTO: Tatjana Splichal


Svojevrsten odgovor so pripovedi ljudi, ki so danes v zrelih letih in držijo niti življenja na zelo različnih področjih javnega življenja. To so tisti, ki so takrat, leta 1991, bili v mladinski pastorali. Pripovedujejo, kako svoj odnos do Boga danes živijo iz mladostnih spominov na srečanja mladinske skupine, na dneve duhovnosti, na začetke skavtskega gibanja, šolo za zakon, SKŽ ... Te pripovedi kažejo, da je oznanjevanje pred 30 leti, čeprav morda metodološko in taktično nekoliko zgrešeno, vendarle pustilo nekaj sadov!

Kako le? Zaradi zagnanosti oznanjevalcev! Zaradi njihove vere! Zaradi zvestih služabnikov, ki so naredili, kar so bili dolžni narediti (prim. Lk 17,10), čeprav včasih malo nerodno in tudi z napakami, presojano po kriterijih tega sveta. A oznanjali so kraljestvo, ki ni od tega sveta! In predvsem zaradi Njega, ki je dajal rast (prim. 1 Kor,3,7)! Očitno se je nekaj prijelo. Seme je vzklilo in sedaj drevo prinaša sadove. Sicer drugačne, kot so si jih za idealne predstavljali kristjani z začetka prejšnjega stoletja, a vendarle sadove Božjega kraljestva.

Trdno verjamem, da bo tudi seme, sejano v času »korone« in z njenimi pogoji, enkrat prineslo sadove – čeprav zagotovo kar precej drugačne, kakor si jih za idealne predstavljamo kristjani z začetka tega stoletja.

Tudi minulo cerkveno leto je bilo sveto leto! Velika noč je bila velika zaradi Kristusovega vstajenja, ne zaradi lepih obredov. Praznik Kristusa Kralja je tudi tokrat spomin na Jezusovo kraljevanje, čeprav se letos njegova zunanja podoba premika od pozlačenega Križanega k Zapuščenemu na Kalvariji.

»Tedaj je govoril: Čému je podobno Božje kraljestvo in čému naj ga primerjam? Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svojem vrtu. Zrastlo je in se razvilo v drevo in ptice neba so gnezdile na njegovih vejah. /…/ Podobno je kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo« (prim. Lk 13,18-20).
_ _ _

*Komentar je objavljen v tedniku Družina (47/2020).*

*Družina na facebooku TUKAJ.*
_ _ _

PREBERITE ŠE:

Komentar: Naučimo se sobivati

Komentar: Iz življenja v Življenje

Komentar: Splet-enost dogajanja

Komentar: Letošnja tišina