Tina in Nejc Presečnik sta poročena dobro leto dni in sta mlada starša 4-mesečnega Izaka. FOTO: Vid Ponikvar



Tina in Nejc Presečnik sta poročena dobro leto dni in sta mlada starša 4-mesečnega Izaka. Tina je zaključila študij socialnega dela in zakonskih in družinskih študij, Nejc pa piše magistrsko nalogo na Elektrotehnični fakulteti. Tina prihaja iz okolice Ptuja, Nejc pa iz okolice Mozirja, trenutno živijo v Ljubljani. Spoznala sta se najprej pri Frančiškovi mladini, oba pa sta med študijem bivala v Frančiškovem študentskem domu, kjer se je začela njuna skupna pot.

Kako je dozorela vajina odločitev, da se bosta poročila?

Nejc: Vedela sva, da se želiva poročiti, ampak jaz sem za ta korak potreboval več časa. Želel sem si, da bi jaz Tino zaprosil, da bi bila to moja odločitev. Kar nekaj časa sva potrebovala, da je Tina sprejela, da še nisem pripravljen, in da sem jaz sprejel, da je v redu, če še nisem pripravljen. V tistem obdobju sva se res veliko pogovarjala in odločitev je v meni sčasoma dozorela. Strah je bil še vedno precej prisoten. Tudi molila sva za to, da bi odločitev sprejel v pravem trenutku. Ko sem se odločil, me je bilo še kar strah, ko pa sem Tino zaročil, takrat pa sem začutil res gotovost. Za to sem resnično hvaležen. Strah me je bilo, da bom tudi po zaroki čutil negotovost, ampak sem bil res miren.

Tina: Jaz sem zelo hitro začela razmišljati o poroki. Nejc je bil moj prvi fant, občutek sem imela, da je to to, da ne morem spoznati boljšega, da želim biti z njim vse življenje. Zato sem začela sanjati o poroki in Nejcu govoriti, kdaj se bova poročila … Ko sem videla, da on še ni na tej točki, mi je bilo najprej težko. Nato sem se učila to sprejemati in ko me je zaročil in sem videla, da je on odločen, da je to to, sem bila res mirna. Ko se je on odločil, sem videla, da je to res prava pot. Njegova moška odločnost in trdnost je tudi mene potrdila v tej odločitvi.


Nejc: Bila sva odprta za otroke, ampak ko sva izvedela, da ga bova dobila tako hitro, je bil to šok za naju. FOTO: Vid Ponikvar


Izak je kar hitro prišel. Vaju je presenetil ali sta si ga želela čim prej?

Tina: Naju je kar presenetil.

Nejc: Bila sva odprta za otroke, ampak ko sva izvedela, da ga bova dobila tako hitro, je bil to šok za naju. Na začetku sva to novico kar težko sprejela. Naredila sva si neke načrte, da si želiva še nekaj časa preživeti sama, da bova najprej v dvojini in se tako navadila na skupno življenje, ker prej nisva živela skupaj. Ko sva izvedela za nosečnost, sva imela občutek, kot da je Bog najine načrte malo povozil.

Tina: Da naju je Bog preslišal. Vedel je, kakšen je najin načrt, in vse skupaj podrl, si izmislil svoj načrt in zdaj bi rad, da midva to kar sprejmeva. Sicer nisva nikoli pomislila, da ne bi sprejela tega otroka, nama je bilo pa težko sprejeti to, da bo najino življenje drugačno, kot sva si zamislila.

Nejc: Doživljala pa sva tudi neke strahove, ki so najbrž normalni. Dejansko se vse spremeni in ne veš, kaj prihaja. (Izak začudeno gleda!)

Kdaj sta Izaka v polnosti vzljubila?

Nejc: Veseliti sva se ga začela po nekaj tednih. Veliko sva se pogovarjala o tem, se mi zdi, da sva vedno bolj spoznavala, da je v resnici zdaj najbolj primeren trenutek za to. Tudi danes sem jaz neizmerno hvaležen za to, da je Izak prišel v trenutku, ko je prišel. Zdelo bi se mi škoda, če bi še čakala, pa bi gotovo še nekaj časa čakala. Zares, vzljubiš ga … Meni se zdi, da ga imam vedno bolj rad. Ko se je rodil, ga sploh še nisem poznal in to je bilo zanimivo občutje. Mislil sem, da ga bom imel najbolj rad na svetu, ko ga bom videl, pa mi je bil na začetku še malo tuj. Seveda sem ga imel rad, ampak to je vedno bolj raslo. Ko se začne smejati … Res se mi zdi, da ga imam vedno bolj rad.

Tina: Čisto zares me je zadelo, ko sem ga videla prvič na ultrazvoku, takrat sem res dojela, da je v meni neko bitje, ki raste. Bila sem zelo hvaležna, da sem se ga lahko veselila. Sem pa tudi jaz hvaležna, da je imel Bog tak načrt. Izaka imam res rada.


Kako bodo preživeli božič? Tina: Postavili bomo smrekico, jaslice. Jaz si želim kaj dobrega skuhati, Nejc igra kitaro in bomo gotovo kaj tudi ob jaslicah zapeli. FOTO: Vid Ponikvar


Kako boste preživeli božič? Prvič boste v troje …

Nejc: Gotovo bi si želeli iti k maši, ampak to v živo najbrž ne bo mogoče. Doma bomo, skupaj. Želiva si miru, da smo skupaj, da malo zmolimo. Bolj preprosto.

Tina: Težko je delati velike načrte, ker se morava prilagajati Izaku. Postavili bomo smrekico, jaslice. Jaz si želim kaj dobrega skuhati, Nejc igra kitaro in bomo gotovo kaj tudi ob jaslicah zapeli.
_ _ _

*Celoten pogovor si preberite v božični Naši družini (51-52/2020).*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*