Vodilni katoliški izvedenec je dejal, da je nekdanji kardinal Theodore McCarrick uspel prevarati sv. Janeza Pavla II., da bi zagotovil lastno napredovanje znotraj Vatikana, kljub obtožbam spolnih zlorab in neprimernega vedenja, piše ameriški spletni portal National Catholic Register. Vatikansko poročilo o McCarrickovi poklicni poti, ki so ga v Vatikanu objavili minuli torek, navaja tudi obtožbe proti McCarricku, ki so bile znane že v času, ko je bil imenovan za washingtonskega nadškofa in povzdignjen v kardinalski stan.

George Weigel, ugledni teolog in avtor, ki slovi predvsem kot biograf sv. papeža Janeza Pavla II., je v pogovoru za ameriško katoliško agencijo CNA povedal, da je bil McCarrick »patološka osebnost«, njegova sposobnost, da je lagal vsem okoli sebe in jih nenehno zavajal, pa je bila »zaščitni znak« njegove kariere in uspeha v Katoliški cerkvi.

Vatikansko poročilo o McCarricku, ki obsega več kot 400 strani, vključuje tudi podrobnosti obtožb proti nekadnjemu kardinalu v obdobju nekaj desetletij, začenši v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V poročilu je zapisano, da je papež Janez Pavel II., ki je Katoliško cerkev vodil v letih med 1978 in 2005, McCarricka leta 1981 imenoval za škofa v Metuchenu in leta 1986 za nadškofa v Newarku, in sicer na podlagi njegovih »zgodovine, sposobnosti in dosežkov«.

Janez Pavel II. »najverjetneje« osebno izbral McCarricka

Kot pravi poročilo, je precej verjetno, da je papež Janez Pavel II. osebno izbral McCarricka za položaj washingtonskega nadškofa, celo po obtožbah proti ameriškemu nadškofu, za katere je izvedel leta 1999, ter po predhodnih obtožbah in dvomih, katerih rezultat je bil, da McCarrick ni bil izbran za vodenje nadškofij Chicago in New York.

»Informacije o McCarrickovem ravnanju so kar trikrat privedle do zaključka, da bi bilo nepremišljeno, če bi ga iz Newarka premestili na drug škofovski sedež, in sicer v Chicago (leta 1997), New York (1999/2000) in na koncu še Washington (julij 2000),« je zapisano v poročilu. »Kljub temu si je papež Janez Pavel II. avgusta/septembra 2000 očitno premislil, kar je na koncu privedlo do njegove odločitve, da McCarricka novembra 2000 imenuje za nadškofa v Washingtonu.« Poročilo navaj vrsto razlogov, zakaj si je papež Janez Pavel II. utegnil premisliti.

Prvi razlog je ta, da je sveti oče prejel »napačne informacije« nekaterih ameriških škofov, ki so McCarrickovo zgodbo poznali. Kar trije škofje, ki so prejeli več obtožb proti McCarricku ali pa so bili celo osebno priče, da je spolno zlorabil mladega duhovnika, so Svetemu sedežu leta 2000 povedali, da nimajo nobenih pomislekov glede primernosti imenovanja McCarricka za washingtonskega nadškofa in nobenega razloga, da bi ga lahko obtožili neprimernega vedenja. Poročilo dodaja, da je papež Janez Pavel II. McCarricka poznal že iz seddemdesetih let prejšnjega stoletja in da so se papežu McCarrickova zanikanja neprimernega ravnanja zdela povsem sprejemljiva.

»Poročilo govori o McCarrickovem osebnem odnosu s sv. Janezom Pavlom II.,« je Weigel povedal za CNA, »in danes dobro vemo, da je bila njegova sposobnost za pridobivanje in zlorabo zaupanja drugih nekakšen zaščitni znak njegovih metod delovanja.«

McCarrickovo pismo, polno laži

Leta 2000, tik pred imenovanjem na položaj washingtonskega nadškofa, je McCarrick napisal pismo osebnemu tajniku Janeza Pavla II., škofu Stanislawu Dziwiszu, v katerem je zanikal več obtožb, ki so bile v letih pred tem predstavljene papežu.

»Seveda,« je zapisal McCarrick, »storil sem veliko napak in morda mi je včasih primanjkovalo preudarnosti, toda v sedemdesetih letih svojega življenja nisem nikoli imel spolnih odnosov s katero koli osebo, moškega ali ženskega spola, mlado ali staro, duhovikom ali laikom, niti nisem nikoli zlorabil nobenega človeka ali z njim ravnal nespoštljivo.« McCarrick je vztrajal, da z veseljem ostane v Newarku, kjer je bil takrat nadškof, ali da celo odstopi s položaja, če bi papež to od njega zahteval.

»McCarrickovo pismo tedanjemu škofu Dziwszu, tajniku papeža Janeza Pavla II., je laž in grozljiv primer njegove zlorabe tega odnosa,« je dejal Weigel.

Poročilo izpostavlja tudi izkušnje nekdanjega papeža na položaju poljskega škofa v obdobju sovjetske prevlade, med katero so komunistične oblasti z neštetimi lažnimi obtožbami spolnih zlorab s strani duhovnikov poskušale zrušiti ugled Cerkve in ji odvzeti verodostojnost. »Čeprav ni neposrednih dokazov, se zdi na podlagi znanih informacij precej verjetno, da je izkušnja papeža Janeza Pavla II. v Cerkvi na Poljskem glede lažnih obtožb proti škofom, da bi zmanjšali ugled Cerkve, odigrala precejšnjo vlogo v njegovi pripravljenosti, da verjame McCarrickovemu zanikanju tovrstnega početja,« piše v poročilu.

Se poraja vprašanje o zapuščini Janeza Pavla II.?

Weigel je za CNA povedal, da sta tako papeževa predhodna izkušnja kot tudi McCarrickova dobro uveljavljena sposobnost, da preslepi vse okoli sebe, v dobršni meri prispevali k možnostim McCarrickovega vzpenjanja na cerkveni lestvici. »Zaradi izkušnje s Poljske in sovjetskega ravnanja je bil sv. Janez Pavel II. dosti bolj seznanjen s taktiko neutemeljenih obtožb in obrekovanj duhovnikov in škofov v škodo Cerkve,« je pojasnil Weigel. »V McCarrickovem primeru gre za preprosto dejstvo, da patološke osebnosti lažejo in slepijo ljudi, tudi inteligentni in svetniški ljudje, in McCarricku je na ta način uspelo.«

Ob odločitvi sv. Janeza Pavla II., očitno osebni, glede McCarrickovega napredovanja, in odločitvi, da ne bo verjel vedno večjemu številu obtožb proti njem, v nekaterih primerih anonimnih, v drugih pa s strani znanih tožnikov, se poraja vprašanje o zapuščini sv. Janeza Pavla II.

Weigel je za CNA povedal, da je treba napačno presojo papeža Janeza Pavla II. nujno ocenjevati v kontekstu vseh ljudi, ki jih je McCarrick uspel preslepiti glede svoje resnične narave v vseh letih svojega delovanja v Cerkvi. »McCarrick je lagal tudi večini ameriških škofov in jih slepil glede svojega ravnanja,« je povedal Weigel. »Lagal je tudi številnim laikom v Cerkvi in jih slepil, vključno s tistimi, ki so z darovi financirali njegove dejavnosti, in mnoge na katoliški levici, za katere je bil junak. Lagal pa je tudi sv. Janezu Pavlu II. in ga preslepil.«

»Gre za večno nasprotje v Cerkvi, o katerem v evangeliju govori tudi Kristus: njeni največji svetniki in največji grešniki LAHKO živijo in delajo drug ob drugem na istem področju.«