Slovesnost ob 70. obletnici 1. kongresa Slovenske protifašistične ženske zveze bo v nedeljo, 13. oktobra v zgodovinskem kraju Dobrnič:

* zjutraj bosta pohoda po poti Mare Rupene – iz Dolenjskih Toplic in iz Žužemberka, prijave po e-pošti: ktddobrnic@gmail.com; Pot Mare Rupene je del Evropske pešpoti E7, ki pelje po kraku od Žužemberka preko Dobrniča do Dolenjskih Toplic. Imenuje se po Mari Rupeni (1918–2003), prvi sekretarki Slovenske protifašistične ženske zveze in pomembni političarki po 2. svetovni vojni, ki si je prizadevala na področju kmetijstva (FAO in položaj kmečkih žensk, družine, gospodinjstev), na humanitarnih dejavnostih ter predvsem na vzgojno-izobraževalnem področju in področju družbene aktivnosti žensk. Vsako leto, na dan proslave v Dobrniču, je po Poti Mare Rupene organiziran pohod, oziroma kar dva. Del pohodnikov gre iz Dolenjskih Toplic in konča svojo pot po 22 km v Dobrniču. Drugi del pa gre iz Žužemberka in prispe po 12 km v Dobrnič tik pred proslavo.

* ob 10.30 bo v dobrniški cerkvi maša v spomin na padle ženske za svobodo;

* ob 12. uri bo ob novem gasilskem domu proslava, pokroviteljica in glavna govornica bo premierka mag. Alenka Bratušek, v kulturnem programu pa bodo nastopili otroci iz podružnične šole Dobrnič in OŠ Trebnje ter ŽPZ Kombinat.

Vsako leto v oktobru se zberemo v vasici Dobrnič na Dolenjskem, tj. v jugovzhodnem delu Slovenije. Zberemo se predvsem ženske, saj počastimo spomin na 1. kongres Slovenske protifašistične ženske zveze (prve politične ženske organizacije), ki je bil v Dobrniču med 16. in 18. oktobrom 1943. Udeleženk je bilo okoli 180, zbrale so se z vseh koncev domovine, če so le mogle, če niso na poti tudi padle. Geslo je bilo: »Vse za partizane – do končne zmage!« V spomin na ta dogodek je zdaj tam največji vsakoletni shod žensk na Slovenskem. Bila je okupacija in sredina narodnoosvobodilnega boja. Slovenijo so do Ljubljane z juga zasedli Italijani, sever nad Ljubljano so zasedli Nemci, najbolj severno-vzhodni del Slovenije pa Madžari. Ljudje so se zavedali, da brez boja ne bo svobode, kaj šele preživetja. Najbolj so se tega zavedali Slovenci v Primorju, ki je pripadalo Italiji od Londonskega pakta iz leta 1915, saj so imeli težke izkušnje s fašisti že od leta 1920, ko so jim fašisti požgali dom v Trstu, ukinili so jim šole v slovenščini, pljuvali so jim v usta, če so govorili po slovensko, jih mučili, zastrupljali z ricinusovim in motornim oljem, jih obsojali na dolgoletne ječe, največje domoljube pa streljali po obsodbah posebnih sodišč (Bazovica, Opčine). Zato so ljudje vedeli, kaj je fašistični in nacistični okupator. 27. aprila 1941 je bila ustanovljena na pobudo komunistične partije Osvobodilna fronta, koalicija ponosnih in upornih ljudi, ki se je borila za osvoboditev in za boljši in pravičnejši svet. V vsaki vojni najbolj trpi civilno prebivalstvo, predvsem ženske in otroci. Toda ženske na Slovenskem niso zavzele trpnega, ponižnega položaja. Nasprotno, razbile so okove tradicije. Prevzele so nase vso odgovornost, zato so bile vse: – bile so aktivistke na terenu, kjer so zbirale hrano, obleko, orožje, sanitetni material, skrbele za otroke upornikov, »ilegalčke«; – bile so vodilne zdravnice v partizanskih bolnišnicah; nista bili samo Franja in Pavla, bile so še, npr. Ruža Šegedin, Božena Grosman; – bile so bojevnice, ki so imele svojo žensko četo; 8. januarja 1943 je na Pohorju padel cel ženski vod skupaj z borci Pohorskega partizanskega bataljona. Ker so bile vse, so že leta 1942 dobile volilno pravico, po vsej Sloveniji pa so volile leto zatem. Ta duh uporništva in preloma s pohlevno in ponižno tradicijo je pripeljal do prvih in edinih ženskih demonstracij v okupirani Evropi v Ljubljani v sredo, 21. 4. 1943, kjer so ženske zahtevale, da jim je omogočeno pošiljati hrano zapornikom in internirancem, da naj izpustijo zaprte in internirane zapornike, predvsem bolne. Pod geslom »Vidimo se naslednjo sredo!« so se zbirale do 12. maja 1943, ko so zaman izročile peticijo fašistični oblasti. Ponovno so se zbrale 21. junija 1943 in, ker jih okupator ni upošteval, odšle pred škofijo, kjer so prosile za posredovanje škofa. In končno so se skupaj z moškimi uprle še 1. avgusta in zahtevale, da izpustijo vse zapornike in internirance. Vsakič so bile razgnane s puškinimi kopiti in gasilskimi curki vode, toda zadnjič jih je bilo preveč…
Po italijanski kapitulaciji so Nemci razširili okupacijo do Trsta in naprej po italijanskem škornju. Boj je bil srdit in odločilen, zato so borci in borke napeli vse sile, hkrati pa pripravljali državno organizacijo za novo Slovenijo, del Jugoslavije. Ženske so morale dokazati, da so prav tako politično zrele in enakovredne moškim, zato so sklicale kongres v Dobrniču in organizirale žensko politično silo, ki je utemeljila žensko enakopravnost in položaj žensk že v socialistični Sloveniji, te človekove pravice pa so bile prenesene tudi v današnjo samostojno državo Slovenijo. Vsakoletno praznovanje v Dobrniču ni samo zgodovinski spomin na leto 1943 in ni le največji shod žensk iz cele Slovenije. Leta 1995 je bila 4. svetovna ženska konferenca v Pekingu, ki so jo organizirali Združeni narodi. To je bil največji svetovni shod žensk, saj jih je prišlo v Peking več kot 34 tisoč. Svetovna ženska konferenca je poslala v svet zelo važno sporočilo in zelo pomemben sklep. Sporočilo svetovne konference je bilo, da ptič-človeštvo ne bo poletel v nebo, če ne bo uporabil obe krili, tj. žensko in moško krilo. Obvezujoč pa je sklep te konference: »Na svetu so na prvem mestu človekove pravice, šele na drugem mestu je tradicija.« Ta sklep je skupna točka z Dobrničem. Ženske pravice so človekove pravice, ki ne smejo biti podvržene nobeni tradiciji! Zato vsako leto organiziramo srečanje v Dobrniču, da mladim ženskam v Sloveniji dajemo zgled, kako se je treba boriti za enakopravnost in že pridobljene pravice, da dobijo pogum za samostojno, ponosno in samozavestno življenjsko držo.