V okviru praznovanj ob godu zavetnika Zavoda sv. Stanislava Vas prisrčno vabimo na odprtje prenovljene Galerije Staneta Kregarja, ki bo v sredo, 26. novembra, ob 19. uri v Dvorani Matije Tomca.

Prenovljeno galerijo bo odprl novi ljubljanski nadškof mons. Stanislav Zore. O Kregarjevem slikarskem opusu in izboru del za stalno zbirko bo spregovoril dr. Andrej Doblehar, ki je avtor prenovljene galerijske postavitve.

Kulturni program bodo oblikovali:
* Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije pod vodstvom prof. Helene Fojkar Zupančič;
* profesorji Glasbene šole v Zavodu sv. Stanislava
* sopranistka Marta Močnik Pirc
* violinist Drago Arko
* pianista Nadja Vodišek in Primož Bratina.

Pred odprtje ste vabljeni na orgelski koncert dijakov Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana in učencev Glasbene šole v Zavodu sv. Stanislava (mentorji: Nina Frank, Klemen Karlin, Dalibor Miklavčič), ki bo ob 18. uri v cerkvi sv. Stanislava.




STANE KREGAR – ŽIVLJENJE IN DELO
Stane Kregar se je rodil leta 1905 v Zapužah pri Dravljah in umrl leta 1973 v Ljubljani. V letih 1917–1925 se je šolal na Škofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi je vstopil v bogoslovje in študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani, v duhovnika je bil posvečen leta 1929. Ljubljanski škof Gregorij Rožman ga je določil za naslednika umrlega profesorja risanja Gašperja Porente na Škofijski klasični gimnaziji in Kregar si je izbral študij na Akademiji likovnih umetnosti v Pragi, kjer je v letih 1930–1935 študiral v razredu profesorja Maxa Švabinskega. Po koncu študija se je leta 1935 vrnil v Ljubljano in poučeval na Škofijski klasični gimnaziji do nemške zasedbe leta 1941, po izselitvi Zavoda pa se je pouk do leta 1945 nadaljeval v Baragovem semenišču za Bežigradom. Po vojni je Kregar opustil pedagoški poklic in je do smrti ustvarjal kot svobodni umetnik.

Kregar je eden osrednjih slovenskih slikarjev 20. stoletja, ustvaril je kakovosten in obsežen posvetni in sakralni opus, ki ga ocenjujemo na okrog 600 slik, likovno opremo za okrog sto cerkva na celotnem slovenskem ozemlju ter številne knjižne ilustracije. Delal je v raznolikih likovnih tehnikah: na papirju (svinčnik, oglje, tempera, gvaš) in platnu (olje), ustvarjal je v monumentalnih slikarskih tehnikah (freska, mozaik, zgrafit, vitraj) in načrtoval umetnoobrtne izdelke (tapiserija, vezenina, intarzija). Tako širokega tehničnega znanja in obvladovanja različnih zvrsti slikarstva ni imel noben Kregarjev sodobnik. Prvo večjo pregledno razstavo je imel leta 1950 v Moderni galeriji v Ljubljani, veliko retrospektivno razstavo pa v isti galeriji v letih 1971–1972. Kregar je leta 1971 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Kregar je ustvarjal v štirih slogih, ki kažejo razvoj likovne umetnosti doma in na tujem: nadrealizem, poetični barvni realizem, abstrakcija in nova figuralika. Sredi tridesetih let je v našem prostoru pionirsko nastopil v nadrealističnem slogu, od konca tridesetih let do začetka petdesetih let je slikal v poetičnem realističnem slogu (sprva z izrazito simbolistično noto), v zgodnjih petdesetih letih je začel geometrijsko preoblikovati realne podobe in je po letu 1953 prešel v abstrakcijo ter postal pionir tega sloga na Slovenskem. Prvič je abstraktna likovna dela razstavil v Moderni galeriji v Ljubljani leta 1953 in doživel velik odpor, zlasti s politične strani, vendar je pogumno vztrajal ter postal utemeljitelj nove dobe visokega modernizma v slovenskem slikarstvu. Sredi šestdesetih let je začel slikati v slogu nove figuralike, pri čemer je pokazal posebno družbeno angažiranost in upodabljal tudi aktualne družbenopolitične dogodke, ki so danes del zgodovine. Slogovne faze Kregarjeve umetnosti so na prvi pogled raznolike, vendar jih kot rdeča nit povezuje liričnost, pesniški instinkt in humanistično dojemanje sveta, vseskozi pa je ostajal tudi izjemen kolorist.

Stane Kregar je v slovenski likovni umetnosti pustil neizbrisen pečat in se uvrstil v njen vrh, bil pa je tudi umetnostna avtoriteta in družbeno angažiran organizator. Po vrnitvi s študija se je v Ljubljani vključil v različna likovna gibanja, leta 1937 je bil med ustanovnimi člani skupine Neodvisni in kasneje tudi predsednik društva. Tudi po smrti je ostal prisoten v našem prostoru in zavesti – v galerijah in cerkvah, v umetnostni zgodovini in likovni kritiki, v knjigah o njem in knjigah, ki jih je ilustriral. Dela slikarja Staneta Kregarja lahko najdemo v različnih zbirkah doma in na tujem. Največja zbirka slikarjevih del je v Kregarjevi galeriji v Zavodu sv. Stanislava, ki je bila ustanovljena leta 1993 na osnovi del, ki so jih darovali slikarjevi dediči – sestri Cilka Kregar in Marija Šenk ter brat Ivan Kregar.

Avtor prve postavitve (1993) in kataloga (1996) je bil umetnostni zgodovinar akademik Emilijan Cevc, avtor prenovljene postavitve in spremnih besedil (2014) pa je umetnostni zgodovinar Andrej Doblehar.




STANE KREGAR – SAKRALNO SLIKARSTVO
Kregar se je s svojim delom uvrstil med naše najpomembnejše likovne umetnike, kar je potrdila tudi Prešernova nagrada za življenjsko delo leta 1971. V utemeljitvi so med drugim zapisali: »Stane Kregar je v svojem obsežnem in kvalitetnem opusu utiral slovenski umetnosti nova pota in tako prispeval velik delež k njeni afirmaciji v svetu«, niso pa omenili slikarjevega obsežnega dela na področju slovenske sakralne umetnosti. Kregar je najpomembnejši cerkveni slikar druge polovice 20. stoletja na Slovenskem, saj je z oljnimi slikami, freskami, mozaiki, zgrafiti, vitraji, cerkvenimi paramenti in tapiserijami opremil okrog sto starejših in novozgrajenih cerkva.

Kregar je pri izdelovanju vitrajev, mozaikov in cerkvenih vezenin sodeloval z različnimi izdelovalci, ki so realizirali njegove umetniške ideje. Številni osnutki so last Kregarjeve galerije in so predstavljeni na stalni razstavi. Kregar je cerkvena dela ustvarjal že v zgodnjem obdobju, načrtno in intenzivno pa od konca petdesetih let do smrti. Družil se je s skupino intelektualcev in kulturnikov, imenovano »Ponedeljkarji«, ki so jo med drugim sestavljali arhitekt Anton Bitenc, škof Stanislav Lenič, rektor semenišča Janez Oražem, profesorja Marijan Smolik in p. Roman Tominec ter umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc; omenjena skupina je imela ključno spodbudo pri razvoju moderne cerkvene umetnosti po Drugem vatikanskem koncilu. Že v začetku 20. stoletja cerkvena umetnost ni imela več vodilne razvojne umetnostne vloge in Cerkev je šele po koncilu, ki je potekal v letih 1962–1965, začela odpirati vrata sodobnejšim umetnostnim tokovom. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da je obdobje po koncu druge svetovne vojne slovensko cerkveno umetnost postavilo v poseben položaj, saj je nova politična oblast hromila možnosti delovanja na tem področju.

Arhitekt Anton Bitenc, tudi maturant Škofijske klasične gimnazije in zadnji Plečnikov asistent, je pokoncilsko preuredil prek sto cerkvenih notranjščin in projektiral več novih cerkva. Kregar je celostno likovno opremil njegove cerkve v Dražgošah (dograjena in opremljena leta 1968), Idriji (1969), Poljanah nad Škofjo Loko (1970) in Kosezah v Ljubljani (1974). Sodeloval je tudi pri mnogih Bitenčevih adaptacijah (kapela Bogoslovnega semenišča v Ljubljani, 1965) in pri delih drugih arhitektov (cerkev na Teznem v Mariboru arhitekta Cirila Zazule, cerkev v Odrancih arhitekta Janeza Valentinčiča), poleg tega pa je s svojimi deli opremil tudi vrsto starejših cerkva. Posebej pomembni so vitraji, saj je z njimi prostore likovno in duhovno povzdignil ter v sakralnem opusu dosegel kakovostni vrh. Z vitraji je okrasil tudi naše najpomembnejše gotske arhitekture: mariborsko in celjsko stolnico s kapelo Žalostne Matere božje ter kranjsko in škofjeloško mestno župnijsko cerkev.

Kregarjeva sakralna umetnost je pomembna tako zaradi velikega števila izvedenih del in visokega umetniškega nivoja, na katerega je spet dvignil slovensko cerkveno umetnost, kot tudi zaradi uvedbe novega modernističnega slogovnega pristopa in ne nazadnje pedagoškega vidika, saj so prek njegovih cerkvenih del ljudje lahko lažje prišli v stik z moderno umetnostjo. Bralce pa je Kregar likovno vzgajal tudi s knjižnimi ilustracijami izdaj cerkvenih založb, veroučnih učbenikov in bogoslužnih knjig. Kregar je v sakralni umetnosti združil vzhodno in zahodno krščansko tradicijo, lasten modernistični slog je obogatil z vplivi srednjeveške umetnosti in velikih cerkvenih realizacij evropskih modernistov. Posebej ga je zaznamoval Alfred Manessier, ki velja za največjega povojnega sakralnega slikarja v Franciji. Kregarjeva sakralna dela so idealistična z izrazito uporabo krščanskih ikonografskih simbolov (najpogostejši so golob, riba in list vinske trte) in barv, slogovno pa se približujejo zadnji fazi njegove umetnosti – novi figuraliki.