V Katoliški Cerkvi bomo 22. novembra obhajali god mučenke sv. Cecilije.

Rimska mučenka Cecilija predstavlja eno od najznačilnejših podob iz prvega obdobja krščanstva. Verodostojna pričevanja o njenem mučeništvu niso ohranjena, obstaja pa pasijon iz 5. stoletja, po katerem naj bi Cecilija živela v času papeža Urbana I. (222–230). Zanesljivo pa je, da mučenka ni legendarna oseba, kajti v Kalistovih katakombah so našli njen grob poleg kripte papežev.

Cecilija se je poročila s poganom Valerijanom. Prosila je soproga, naj sprejme vero v enega Boga in se da krstiti. Valerijan je ubogal, ko pa se je vrnil k svoji ženi, je zagledal ob njej angela, ki ji je podajal venec iz lilij in vrtnic. Valerijan je pridobil za krščanstvo tudi svojega brata Tiburcija. Oba sta se ponudila, da bosta pokopala mučence, ki jih je dal usmrtiti mestni prefekt. Bila sta izdana, mučena in obglavljena. Oblastnik je Cecilijo hotel pridobiti za odpad od krčanske vere. Ko se mu to ni posrečilo, jo je dal sežgati, vendar je iz plamenov prišla nepoškodovana, zato je ukazal, naj jo obglavijo. Pasijon pravi, da jo je rabelj trikrat udaril z mečem, vendar je ostala živa še tri dni. V tistem času naj bi razdelila svoje premoženje. Papeža Urbana je prosila, naj njeno hišo spremeni v cerkev.

V 15. stoletju so začeli sv. Cecilijo častiti kot zavetnico glasbe, ker je, kakor pripoveduje pasijon, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga. Aleksander Marino je leta 1584 v Rimu ustanovil bratovščino sv. Cecilije kot organizacijo glasbenikov. Tudi francoski glasbeniki so od 16. stoletja dalje Cecilijo častili za svojo patrono in njen god vsako leto obhajali 22. novembra. Kot zaščitnica glasbe je bila prvič upodobljena leta 1420 na sliki, ki jo hranijo v Frankfurtu. Njena najbolj znana upodobitev je Raffaellova slika iz leta 1516 v galeriji v Bologni, ki prikazuje svetnico z raznimi glasbili ob nogah.

Župnijska cerkev sv. Cecilije v Celju je edina v Sloveniji, ki ima sv. Cecilijo za svojo zavetnico.

Vir: SŠK