Omero Romeo je poklican za nadomestnega učitelja naravoslovja v razred problematičnih dijakov tik pred maturitetnimi izpiti. Ker je pred nekaj leti izgubil vid, se mu to sprva zdi nemogoč izziv, vendar se mu prav zaradi svoje slepote uspe dotakniti življenj mladih ljudi, ki so mu bili zaupani. Ker ne vidi njihovih obrazov, izumi nov način preverjanja prisotnosti, saj verjame, da svet lahko rešimo le tako, da najprej rešimo vsako ime posebej: tudi dekle, ki skriva nepojmljivo bolečino, raperja, ki živi v prevzgojnem domu, sitneža, ki z drugimi navezuje stike le izza zaslona, zapuščeno hčer, ambicioznega boksarja, ki sanja, da bi postal kot Rocky … 

Presunljiva zgodba o pomembnosti in odgovornosti učiteljskega poslanstva, predvsem pa o tem, kako dragoceno je, kadar te nekdo zares »vidi«.

O avtorju:

Alessandro D'Avenia (1977) je priljubljeni italijanski pisatelj, scenarist in učitelj. Doktoriral je iz starogrške in latinske književnosti, ki ju poučuje na srednji šoli v Milanu. V slovenščini so pri založbi Družina že izšle njegove uspešnice Umetnost krhkosti, Kar ni pekel, Stvari, ki jih nihče ne ve in Bela kot mleko, rdeča kot kri.

Odlomek iz knjige: 

Vsi se od jutra do večera borimo, da bi bilo naše ime izgovorjeno, kot se spodobi. Iščemo ga vsepovsod, na delovnem mestu, v intimnem odnosu, v novici, v obleki, v rekordu, v trpljenju, v sprevrženosti, v nasilju, v ambicijah, v odvisnosti in razdejanju, v prevladi in v užitkih, v grobu in v izbiri, čemu ali komu bomo pripadali; kajti to vse pomeni imeti ime: imeti nekaj ali nekoga, pri katerem je naše ime na varnem. Ime nas naredi nekoliko manj smrtne, in to je pravi boj za preživetje, lastno še bolj kot preživetje človeške vrste. Prevečkrat se naša lastna imena skrčijo na posplošena poimenovanja, pri katerih je eno enako dobro kot drugo: krožnik, postelja, miza … Toda ko lastno ime postane posplošeno, preneha živeti: mar poezija ni namenjena prav temu, da vrne posplošenim poimenovanjem dostojanstvo lastnih imen? Prav zato so pesniki in najboljši znanstveniki tisti, ki povezujejo nežnost in ostrino. Dati lastno ime ali roditi je eno in isto. Odkar sem slep, razumem, da svetloba ni samo tisto, kar se odseva na stvareh, ampak predvsem soj, ki se pojavi, ko jih pokličeš po imenu. Tistega dne, ko so mi zdravniki povedali, da bom v prihodnjih letih postal popolnoma slep, je bil dan mojega klica: življenje me je poklicalo po imenu in me vprašalo, ali sem prisoten, sem doslej bil resnično prisoten ali pa sem se samo slepil in v resnici živel skrit za vsemi maskami, ki sem si jih natikal v vseh teh letih.