Eneja, Lan in njuna družba bodo tudi letos animatorji, kar pomeni precej dela in odgovornosti, obenem pa je kul, da bodo lahko cele dneve preživeli skupaj.

Modelarska delavnica, izdelovanje zapestnic, predstava v potopljenem kinu, kopanje v jezeru - mojstri improvizacije z veseljem poskrbijo za vse. Na dvorišču se spletajo nova prijateljstva in prve ljubezni.

Ter še marsikaj zanimivega in nepričakovanega!

Odlomek iz knjige:

V Lanovi roki je zaškrtal ključ, ki odpira stoletna vrata blejske cerkve.

»Vstopi,« je pomignil Eneji in si kot v zadregi obrisal roki v svoje kratke hlače. V kratkih hlačah ne hodimo v cerkev, je za hip pomislil, no seveda, ne k maši, ampak zdajle je imel delo in navsezadnje je bila v kratkih hlačah tudi Eneja, in to v takih z naramnicami, s scefranim robom. Trikrat bi poblisnile z očmi starejše gospe, rekle kaj o dostojnosti ali pa se morda celo prekrižale, toda zdaj jih ni bilo tam. Drug drugega sta ošvrknila s pogledom. 

Njena polna usta so se razlezla v nasmeh, da so se pokazale zvezdice njenega zobnega aparata in se je sonce ujelo v njene ognjene oranžne kodre, Lan pa je z glavo nakazal, naj vstopi in zapahnil vrata sončnemu žarku, da se je umaknil z Enejinega obraza in so se njene oči iz modrine pretihotapile v sivino.

Obdala ju je tiste vrste tišina, ki jo napolnjuje plamen ugašajočih sveč in kjer pod stropom lahno valovi skrivnost jezera. Skozi priprta okenca zamolklo prehaja trušč turističnega obleganja, a vsaj tu se da najti nekaj posvečene samote. Tudi sonce, ki prodira skozi vitraje, tu obmolkne in se pokloni svetemu prostoru.

Prav to tišino sta morala zdaj razbiti, Lan se je v kapeli na desni strani lotil nameščanja ozvočenja, Eneja pa je začela uglaševati kitaro. Sledilo je ozvočevanje vokala. 

»Naj iz srca …« je začela. »Kako se sliši?«

»Preglasno, stišati moram, začni še enkrat.«

»Naj iz srca odmeva hvalnica, slavimo zmago Jagnjeta,« ga je pogledala izza mikrofona, v tem pa je zapiskalo in zaškrtalo, da je odskočila čez kitarski kovček.

»Ne postavljaj se pred zvočnik, ker to strašno hrešči. In preblizu držiš mikrofon,« je segel k njej in jo prijel za drobno roko z umetelno polakiranimi nohti, ki se je oklepala mikrofona. Pomaknil jo je na primerno razdaljo in rekel: »Poskusi zdaj.« Zatem se je začel premikati v zadnji del cerkve in ji spotoma navrgel: »No, reci kaj.«

»Kaj bi pa rad slišal?«

»Lahko poveš, kaj si sanjala,« je med hojo odmevalo po prazni cerkvi.

»Sem mislila, da moram peti!« se ni dovolila izzvati.

»Ja, zdaj pa kar začni,« ji je pomignil iz zadnje klopi.

»… z očmi, zazrtimi v tvoj dragoceni križ ...« se je zaslišalo in barva njenega svetlega toplega glasu je napolnila cerkev.

»Tako, super je,« ji je pomahal.

Zgodba bi lahko bila sošolkina ali prijateljeva, celo tvoja ali moja. Oratorijski utrip je pač vselej pester preplet dejavnosti in odnosov, znanega in neznanega, izrečenega in neizrečenega ... Vsak se lahko najde vsaj v koščku tega poletnega mozaika, ki kaže, da je življenje najstnikov precej vznemirljivejše, kot se zdi.

Patricija Gril, urednica revije Najst

Čudovito branje za mlade, starše, vzgojitelje, animatorje, katehistinje in duhovnike. Animatorji se ob pripravi oratorija zapletajo v življenjsko pomembne pogovore. Lepo sta prikazana različnost in bogastvo notranjega doživljanja pri fantih in dekletih, zlasti še, ko med njimi preskoči iskra in se vžge zaljubljenost. Nekaj drznejših fantov se nehote zaplete v razreševanje kriminalne naveze, ki jim je žal bližje, kot bi si želeli …

Jure Babnik, salezijanec